Projekt Plaktivat, na katerim bdi Tam-Tam Inštitut, je nastal kot rezultat premisleka, da se o družbenih problematikah, kot je denimo nasilje nad ženskami, premalo govori. »Ime je nastalo iz kombinacije besede plakat in aktivacija, naš glavni motiv je namreč, da skušamo prek plakata spodbuditi pozitivne spremembe v družbi, torej tudi pri vsakem posamezniku. Odgovornost vsakega od nas je, da soustvarjamo družbeno okolje po svojih najboljših močeh, mi smo za to izkoristili najstarejši medij – mestni plakat,« pojasnjuje vodja projekta Tomaž Drozg.
»Mati, podaljšan macchiato bi«
Tam-Tam je Plaktivat zagnal leta 2014, ko je začel z različnimi partnerji javnost opozarjati na pereče družbene problematike spletne zasvojenosti, nasilja med mladostniki, problematike migrantov, sovražnega govora, bralne kulture, alternative potrošništvu… Gotovo se vsakdo spomni plakata, ki je s pripisom Špricaj raje po šoli! vabil med prostovoljne gasilce, pa velikega napisa PRA*ICA na rumenem plakatnem ozadju, ki je bil boj proti sovražnemu govoru. Dvanajst Tam-Tamovih natečajev je dalo 1445 plakatov, ki jih je ustvarilo 850 prijaviteljev iz 49 držav, zmagovalec posameznega natečaja pa je bil vsakič umeščen na 500 plakatnih mest po vsej Sloveniji.
Posebno mesto velikega nagrajenca je sicer ob zaključku petletne akcije pripadlo triptihu plakatov na temo bega možganov, na katerih so avtorji Gregor Čeferin, Toni Tomašek, Miha Bevc in Drago Mlakar z duhovitimi parafrazami Prešerna, Kosovela in Cankarja odprli dilemo – Kdo bi ustvarjal slovensko zgodovino, če bi odšli najboljši? »Ali kdo misli, da nima nič s to temo? Vsi bomo nekoč upokojeni in naše pokojnine bodo odvisne od mlajših generacij. Če bodo vsi pobegnili v tujino, bo imel vsak od nas na stara leta velik problem,« za ilustracijo pove Drozg. Spomni še, da je veliko odzivov – tako pozitivnih kot negativnih – povzročil tudi plakat z besedno igro (Lj)ubil te bom, s katerim so opozarjali na nasilje nad ženskami. »To je dokaz, da so plakati v javnosti sprožili razmislek. Zadnje čase sicer več govorimo o onesnaženosti krajine zaradi oglaševanja, a raziskave kažejo, da so denimo med Ljubljančani naši plakati precej priljubljeni.«
Izjemen odziv iz tujine
Kot je mogoče videti tudi na razstavi, gre za oblikovno zelo raznolika dela, a je bolj kot likovna oprema v ospredju komunikacijska nota, torej poziv, še opozarja sogovornik. »Med prijavitelji so bile tako velike oblikovalske agencije kot manj uveljavljeni oblikovalci, arhitekti, študentje. Vmes smo natečaj odprli tudi v mednarodni prostor, kar je posledično pomenilo, da smo se soočili tudi s tujimi jeziki, največkrat z angleščino. Če bi bili ti med zmagovalci, bi jih zaradi domače zakonodaje v sodelovanju z avtorji vsekakor poskušali posloveniti. A je iz tujine prišlo več vizualnega materiala z manj besednih nagovorov, tako da to ni bila prevelika težava.«
Ker se začel delež tujih avtorjev v primerjavi z domačimi nekoliko nenadejano večati, so se po petih letih na inštitutu odločili, da projekt v tej obliki sklenejo s pregledno razstavo v mestni hiši, pa tudi s katalogom, ki je ena redkih tiskanih izdaj na temo sodobnega plakatnega ustvarjanja v zadnjem desetletju. »Teme, ki smo jih odprli, so globalne, a mi smo primarno usmerjeni v slovensko družbo. Zdaj smo na lovu za novimi izzivi,« še sklene z zagotovilom, da bo šel Plaktivat naprej.
