Slovenec Mark Požlep (1981) in Francoz Maxime Berthou (1981) sta akademsko izobražena umetnika. Njun projekt Southwind, v okviru katerega sta plula po Misisipiju, ni prvi te vrste. Leta 2015 sta za projekt Hogshead 733 z jadrnico iz francoskega hrasta odplula 733 milj (okoli 1000 kilometrov) iz Francije ob zahodni obali Anglije na škotski otok Isley, tam jadrnico razstavila, iz nje naredila sod ter v njem starala viski. Tako sta že v prejšnji aktivni umetniški raziskavi opozarjala na pomen ohranitve tradicionalnega ladjedelništva, plovbe in raziskovanja.
Mark Požlep je že znan po podobnih podvigih v Sloveniji in na Hrvaškem, a tudi po svojih slikarskih in večmedijskih projektih. Decembra se v Gledališče Glej drugo sezono zapored vrača s performansom Blueprint for revolution (Načrt za revolucijo), v katerem umetniško interpretira svojo dvomesečno raziskavo o ostankih kulture ameriških Indijancev na Manhattnu in njegovi okolici.
S parnikom do žganja
»Plovbo sva končala v nedeljo, 20. oktobra. V New Orleansu sva zatem s pomočjo izdelovalca kotlov Rocky Point Stills v destilarni Seven Three svoj šestmetrski parnik predelala v manjšo destilarno in iz 42 različnih vrst koruze, ki sva jo dobila pri kmetih med plovbo po Misisipiju, zvarila moonshine, ki je 'dozorel' 29. oktobra,« pravi Mark Požlep.
Moonshine (mesečina) je ameriška žgana pijača iz koruze z visoko stopnjo alkohola, ki je ime dobila v času prohibicije in jo ljudje ob omenjeni reki še danes kuhajo za lastne potrebe. Toda Požlep in Berthou se na poldrugi mesec dolgo plovbo po Misisipiju – zaradi Prigod Toma Sawyerja v naši zavesti reke pisatelja Marka Twaina – nista odpravila predvsem zaradi omenjene pijače. Od prvih dni septembra, ko sta odplula iz Minnesote, sta pisala spletni dnevnik o svojih opažanjih, življenju, značajih in usodah ljudi ob reki ter se ob sobotah javljala v pariški Centre Pompidou, kjer je postavljena razstava o njunem projektu Southwind. »V živo sva se pogovarjala z najstniki o svojih vtisih, zgodovini ZDA, kolonializmu, rasnih problemih, ekologiji… Hkrati sva v Centre Pompidou pošiljala neobdelane posnetke in dokumentacijo o poti,« pojasnjuje Mark Požlep.
Potovanje jima je uspelo končati v predvidenih petdesetih dneh plovbe, na kateri ni manjkalo dogodivščin z okvarami, rečnimi tokovi, osamljenega drsenja mimo stotin kilometrov nenaseljenih obal, a tudi nevarnih, pravita pa, da predvsem prijetnih izkušenj z ljudmi: »Večinoma so sprejemali projekt z navdušenjem. Preprosti so, gostoljubni in odprtih rok. Pripovedovali so nama zgodbe o reki, preteklosti in sedanjosti pa tudi o kuhanju moonshina, ki je bil prepovedan vse od časov prohibicije do leta 2012.«
Koruza gre v nafto
Projekt Southwind se je začel z obnovo tradicionalnega šestmetrskega rečnega parnika s pogonom na parni stroj in z rdečim pogonskim rečnim kolesom na zadku, ki je moral zdržati do pristanka v Louisiani. Reka Misisipi, druga najdaljša vodna pot v Severni Ameriki, je imela pomembno vlogo v ameriški zgodovini – od kolonizacije, suženjstva in kulture do industrijskega kmetijstva in iz njega izhajajočih ekoloških problemov. S plovilom, ki ima tudi zgodovinsko in simbolično vrednost in je zmoglo okoli 3000 kilometrov reke, sta Požlep in Berthou med plovbo skozi deset zveznih držav pri pridelovalcih zbirala koruzo. Tudi odločitev, da bosta iz nje skuhala žganjico, ni brez pomena.
Koruza je za ameriško gospodarstvo izredno pomembna. Širše območje reke Misisipi je danes največje kmetijsko območje v ZDA. Čeprav so ZDA največji pridelovalec koruze v svetu, je izvozijo le 13 odstotkov, vse manj je pridelajo za hrano, vse več, kar 30 odstotkov, pa za izdelavo etanola, ki ga potrebuje naftna industrija za dodajanje fosilnim pogonskim gorivom. Ker je v desetletjih intenzivnega pridelovanja koruze zemlja vse bolj izčrpana, ogromne farme povečujejo uporabo umetnih gnojil in pesticidov. Deževja vse to odplakujejo v reko in Misisipi je izredno zastrupljen ekosistem.
Vsemu temu je dvojec posvetil aktivno raziskovanje, ki sta si ga kot metodo sposodila iz sodobne antropologije in od očeta aktivne udeležbe raziskovalca v študiji, Kurta Lewina.
Pozabljeni ljudje in okolje
Ob koncu plovbe sta povedala: »V ruralnih predelih ob reki in zunaj večjih mest so ljudje večinoma na robu preživetja. Prevladuje nezaposlenost, težave imajo s stalnimi poplavami in erozijo zemlje… Zato pa sva v manjših mestih in zaselkih s prebivalci lažje vzpostavila stik kot v večjih mestih. Ker sva potovala na čudnem majhnem parniku, so naju lepo sprejeli in naju ob večerih, ko sva se zasidrala ob rečni obali, vabili v svoje skromne domove. Predvsem to, da sva Evropejca, je bilo morda tisto, zaradi česar do naju niso bili zadržani. Če bi bila Američana, bi bilo drugače; že zaradi rasne problematike in razslojevanja, ki ga opažava.«
Moonshine sta napolnila v posebne steklenice in ga ponudila na spletu, da si povrneta vsaj del stroškov projekta. Toda v Evropo se še nista vrnila, kajti na univerzi Tulane v New Orleansu sta zdaj pripravila še študentsko delavnico o reki Misisipi.
