Sonjo (ime je spremenjeno) je obnemoglo našel poštar. Ker ni sprejemala pošte, ki jo je nosil v njen dom, je poklical reševalce, ki so vdrli skozi vrata. Živela je v hudi revščini, ki se je še poglobila, ko ji je nekdo ukradel celomesečno pokojnino. »Sem jedla potem samo vkuhano moko. Pa vodo sem zavrela, pa jo cukrala. Da energijo. Samo vrti, vrti pa se. Želodec se hitro skrči. Sem komaj učakala prvega v mesecu. Ampak so mi potem že opomine poslali. Nisem plačala elektrike, vode in gretja prejšnji mesec,« je razložila društvu Humanitarček, ki v okviru akcije Projekt Vida zapisuje zgodbe revnih starostnikov in jim poskuša pomagati.
Sonja je bila v tako slabem zdravstvenem stanju, da je mesec dni preživela v bolnišnici, nato pa so ji pomagali prostovoljci, kajti čakalna doba za sobo v domu starejših občanov je dve leti. Začeli so ji pripravljati tople obroke in poravnali dolgove. Z redno prehrano so se ji povrnile moči, kot pravijo pri Humanitarčku, je zaživela, dobila je tudi mucko, za katero prav tako dostavljajo hrano.
Testenine s pašteto
Hujše finančne težave so se začele po tem, ko je njen mož naredil samomor. »Z mostu je skočil. Moj dobri možek, ki si je tako želel otroka. On, ki ne bi nikoli nikogar udaril, ki je rad bral, pisal je zgodbice. Tako krivično se mi zdi.« S 450 evri ni mogla preživeti. Poleg tega ni mogla iz trgovine nositi težkih vrečk. Približno uro je trajala hoja do trgovine, kupovala pa si je predvsem konzerve paštete. »Lahke so, pa poceni.« Včasih je kupila še kruh v bližnji pekarni. »Tak penast je bil, dišal je kot moja mama.« Obrok si je večkrat pripravila tako, da je pogrela pašteto. »Če jo 'raztumfaš' v ponvi, se da preliti makarone. Pa tudi surovo jo jem. Jo kar narežem.« Občutila je, kaj pomeni biti stigmatiziran. Oken ni več umivala, da je ne bi videli otroci. Pljuvali so vanjo, pozimi metali kepe, bananine olupke. »Težko sem jih 'pucala' s tal. Če jih nisem, so ljudje govorili, da sem zanemarjena. Že tako se radi derejo 'stara smrdljivka', čeprav se čisto vsak dan stuširam. Čeprav že dolgo nimam tople vode. Ampak smrdim pa ne!« je del njene življenjske zgodbe, ki sta jo zaznamovala tudi trud in želja po otroku, ki pa se ni nikoli uresničila.
Sonja je ena od okoli sto ljudi, za katere društvo Humanitarček skupaj s podporniki skrbi v okviru kampanje Projekt Vida, poleg tega približno 300 starostnikov na leto obdarujejo. »V zadnjih dneh pokamo po šivih, saj rešujemo 60 starostnikov, ki so jih ljudje opazili v svoji okolici, jim pomagamo z nasveti in jih vodimo čez cel postopek,« pravi predsednica društva Humanitarček in zdravnica Ninna Kozorog. Dodaja, da je stigmatizacija revščine velika. Pravi, da revni starostniki redko kličejo na pomoč, ampak precej bolj pogosto živijo tiho in vdani v usodo. »Ne marajo miloščine in izpostavljanja.«
Starostniki odvisni od humanitarnih akcij
S prostovoljskimi aktivnostmi jim poskušajo vračati občutek pripadnosti in pomembnosti. Tako organizirajo razne aktivnosti in jih zaposlijo s stvarmi, ki so jih radi počeli že v prejšnjih življenjskih obdobjih, na primer s kuhanjem marmelade. »Marsikdaj nam starostnice iz domačih sliv skuhajo marmelado za 'celo našo četico'. Tonček ima pa recimo krompir. Micika rada plete nogavice. In dostikrat nato stvari zamenjamo. Ko lahko nekaj dajo, lažje sprejmejo pomoč,« dodaja. Da bi se zoperstavili osamljenosti, se je Humanitarček povezal z Nino Šraj, vodjo Galerije kreativnih, kjer so v oktobru zbirali volno, zdaj pa so začeli plesti in se družiti. Vabljeni so vsi – od starostnikov do najmlajših. Izdelke bodo podarili brezdomcem.
