Povprečna neto plača je v Avstriji več kot dvakrat večja kot pri nas. Avstrijci v povprečju delajo bolj pametno, v istem času ustvarijo dvakrat več. Za produktivnost vsake države poskrbi politika, ki postavi realne cilje in strategijo pametne specializacije države. Temu sledi gospodarstvo. Vendar menedžerji, ki so pri nas tako enostavno postali še lastniki, nimajo zadostnega interesa za dvig produktivnosti podjetja, kot bi ga imeli, če bi bili lastniki podjetij normalni delničarji, ki pričakujejo dividende in razvoj podjetja. Žal ni veliko podjetij, ki bi imela resne nadzorne svete, ki ne bi le skrbeli za interese lastnikov menedžerjev, temveč bi postavljali upravam oziroma menedžerjem višje cilje, tudi za višje plače in dividende za višje blagostanje in pokojnine.

Ni pošteno, da oblast dovoljuje premetenim podjetnikom in menedžerjem, dolžnikom, »socializirani kreditizem«. Namesto da bi menedžerji znali poskrbeti, da ustvarjajo kapital oziroma da pritegnejo vlagatelje kapitala, da ta pride v podjetje za razvojne projekte, mnogi raje vzamejo kredite, tudi nevračljive, zaradi slabih poslovnih propadov potem država prek sanacije bank socializira ta posojila in nihče za to ne odgovarja. Mnogi menedžerji, ki sicer v svetu samo vodijo gospodarske družbe v interesu lastnikov, so na »priporočila« zagovornika »nacionalnega interesa« dr. Jožeta Mencingerja postali torej lastniki podjetij, ne da bi vanje vložili svoja sredstva. Podjetje so »kupili« na kredit, ki ga je dejansko plačalo kar podjetje, kar je oškodovanje podjetja. V Gospodarskem vestniku je bila v letih 1996 in 1998 objavljena njegova izjava: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izguba vsega, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« To stališče se je torej uresničilo v praksi, čeprav je pogubno za moralo in ekonomijo, saj je nasprotno vrednotam, ki veljajo za državo prava, za tržno ekonomijo ter za to, da smo vsi enaki pred zakonom.

Pravosodna ministrica Andreja Katič je nedavno pojasnila, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pisna ovadba ni vedno obvezna. Novejši primer bogatenja premetenih menedžerjev je primer podjetnika dolžnika Damijana Jankovića, ko je ta lahko upnikom vrnil samo pet odstotkov dolga, ker sodstvo uporablja slab zakon, za katerega so vse tri veje oblasti končno le ugotovile, da je slab in krivičen. Niso pa še nič ukrenile, čeprav bi morale, saj so odgovorne za posledice uporabe slabih zakonov. Ali je prav, da ostane vse po starem, čeprav očitno ni nihče »preventivno« ukrepal, ko se je s pomočjo slabega zakona delala škoda? Ali je res prav, da se premetenim podjetnikom še naprej brez sankcij dovoljuje bogatenje na račun upnikov?

Banka ima prav, da omejuje kredite, a ne samo državljanom, nič pa podjetnikom dolžnikom v škodo upnikov. To je kaznovanje tistih, ki znajo s poslovanjem ustvarjati in privarčevati kapital, nagrajuje pa se dolžnike, ki lahko ob taki praksi pravosodja uničujejo upnike, kar je sprevržena ekonomija, ki ovira razvoj države. Predsednik vlade g. Marjan Šarec, ali je to prav?

Franc Mihič, Ribnica