Stranka SDS je, kot rečeno, nekaj povsem drugega, kot izpričuje njeno ime, ki si ga je svojčas nadela, saj o sociali in demokraciji njeni člani, predvsem pa glavni funkcionarji, nimajo pojma. Na Urhu sem bila neštetokrat. Tudi po žig Društva prijateljev poti vezistov in kurirjev narodnoosvobodilne vojne v Sloveniji (v letih 1942–1945) sem šla, to pot sem večkrat prehodila in skupaj z zares zavednimi in domoljubnimi Slovenci obujala spomine ter poslušala o strahotah, ki so jih preživljali. Na Urhu sem bila tudi vsakič, ko je tam prepeval Partizanski pevski zbor, ki ga od vseh povojnih županov Ljubljane resno podpira le sedanji, Zoran Janković. Omogoča jim namreč kolikor toliko normalno opravljanje poslanstva, ki je bilo nekoč zelo pomembno, ko so prepevali po vseh evropskih državah. Tudi Pot spominov je po njegovi zaslugi zelo dobro oskrbovana (s klopmi, vodo in drugim) in ponovno so postavljeni drogovi.
Obžalujem, skupaj z mnogimi starejšimi državljani, da je mir in sožitje, ki smo ju imeli že pred nastankom svoje države, politikom uspelo razvrednotiti, kot jim je uspelo ponovno spreti slovenski narod tako, kot je bil pred drugo svetovno vojno. Še kako je res, da je bilo tako tudi zaradi dejanj RKC, ki ni slovenska cerkev, ampak vatikanska. Če bi omenjeni župan poskrbel tudi za razmere na Urhu, učiteljice, zgodovinarji in politika pa za ustrezno zgodovinsko vzgojo učencev in mladine, se ne bi bala, da se bo še kdaj morda ponovila zgodovina, ko bi tudi nove generacije kdaj zagrešile take zločine, kot so jih nekateri z blagoslovom Cerkve med drugo svetovno vojno.
Vzdihujem, prepričana pa sem, da tudi mnogi drugi Slovenci, ko prebiram prispevke v vašem mediju o tem, koliko milijonov davkoplačevalskega denarja se pretaka v ljubljansko nadškofijo (in še h komu) zaradi denacionalizacije. Z onemogočanjem izplačevanja odškodnin vse od sprejetja zakona je Cerkev prispevala k temu, da so bili denacionalizacijski postopki počasi reševani in zahteve dokončno rešene, saj so bile edini cilj Cerkve nepremičnine, ki bi jih lahko prodala, in pa denar, ki ga lahko služi z njimi (na primer s slapom Savica). Tako je s svojimi odvetniki in duhovniki podaljševala roke in postopke tedaj, ko je še deloval odškodninski sklad. Slovenski kmetijski sklad mnogo let ni imel zemljišč za vračanje upravičencem, niti ni poznal pravega stanja kmetijskih nepremičnin v državi, ki bi ga lahko občinski uradniki vrnili Cerkvi in drugim vlagateljem zahtev. Vračali smo jim lahko le zemljišča v rabi lovcev, ribičev in morda še koga, ki je to omogočil.
Zdaj smo po krivici ogorčeni nad delavci upravnih organov zaradi še vedno nerešenih denacionalizacijskih zadev in zahtevanih odškodnin zaradi nepravočasne rešitve zahtev, medtem ko je pravi krivec za to prva vlada v novi Sloveniji, ki je ustregla Cerkvi z zakonom o denacionalizaciji s tako vsebino in obveznostmi. Slovencem se je za navedeno opravičila le Spomenka Hribar.
Mag. Ruža Tekavec, Ljubljana
