V avstrijskem filmskem muzeju je bila letos v sklopu festivala Viennale na sporedu retrospektiva evropskega partizanskega filma z naslovom O partigiano!, ki sta jo pripravila Michael Loebenstein in Jurij Meden, nekdanji programski vodja Slovenske kinoteke, ki je zdaj kurator v avstrijskem filmskem muzeju. Filmi, med katerimi so bili tudi Balada o trobenti in oblaku in Dolina miru Franceta Štiglica, Nasvidenje v naslednji vojni Živojina Pavlovića, Trenutki odločitve Františka Čapa in drugi filmi, nastali po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji, Češkoslovaški, državah Sovjetske zveze, pa tudi v Italiji, Grčiji in drugod, so zaznamovali gverilske bitke proti fašizmu, hkrati pa so pogosto igrali tudi mitotvorno vlogo, podobno, kot so jo v ZDA vesterni, ki so olepševali in hkrati konstruirali (belsko) ameriško zgodovino. Letošnja retrospektiva na Viennalu je bila nekaj posebnega tudi zaradi tega, ker so partizanski filmi kljub množični priljubljenosti žanra v državah, kjer so nastali, le redko prestopili državne meje in še danes pogosto ostajajo praktično nedostopni v nacionalnih arhivih, kjer je za filmske kopije neredko tudi slabo poskrbljeno.
Kontroverznost Prekle
Viennale v osnovi ni tekmovalni festival, vseeno pa vsako leto podeli nekaj nagrad. Nagrada občinstva na festivalu je pravzaprav nagrada bralcev časopisa Der Standard, ki izbere žirijo filmskih navdušencev, ti pa se potem odločajo med filmi, ki še nimajo avstrijskega distributerja. Letos je nagrado dobil film ruskega režiserja Kantemirja BalagovaDilda (Prekla), zgodba o dveh ženskah v Leningradu tik po koncu druge svetovne vojne. Najbrž gre za enega najbolj nenavadnih letošnjih filmov: Ija, visoka introvertirana mlada ženska, ki jo kličejo Prekla, vojno preživi povsem pretresena. Skrbi za majhnega sina svoje prijateljice Maše, ki ga v napadu tesnobe zaduši, ko pa se Maša, vojakinja, vrne s fronte, jo začne siliti, naj se ji za fantovo smrt odkupi tako, da ji bo rodila novega otroka. Njun odnos je razpet med nezaslišano prizadevanje za to, da bi Prekla zanosila, in Preklino hrepenenje po Maši, ki ga ta s pridom izkorišča.
Film, za katerega je Balagov maja v Cannesu dobil nagrado za najboljšo režijo v programskem sklopu Posebni pogled, je nastal po knjigi Nobelove nagrajenke, beloruske pisateljice Svetlane Aleksijevič Vojna nima ženskega obraza. Gre za zapis pripovedi žensk, ki so služile v Rdeči armadi. Kljub morbidnosti Mašinega cilja, ki sta ji tako izguba sina kot grozote vojne, kot kaže, popolnoma odvzele vsakršno zmožnost sočutja, je ton filma drugačen. Režiser namreč veliko pozornosti posveti fotografiji, scenografiji, kostumografiji in maski, na primer lasem in koži v bleščeči svetlobi; tako natančno izdelana vizualna podoba deluje poetično na nov, samosvoj način. Četudi to ni ravno tipičen film, ki bi dobil nagrado občinstva, pa kaže na to, da je Balagov, za katerega je to šele prvi film, obetaven ustvarjalec v smislu avtorskega izraza, ki zna pritegniti tudi širši krog gledalcev in gledalk.
Vesoljski psi in druge živali
Nagrado Erste Bank in nagrado za najboljši avstrijski film je dobil poldokumentarni film Vesoljski psi, pod katerega sta se podpisala ravno tako Rusa Elsa Kremser in Levin Peter. Predmet filma je točno to, na kar namiguje njegov naslov: psi (pa tudi šimpanzi in želve), ki so jih z Zemlje izstrelili v vesolje, da bi lahko merili njihovo fiziološko stanje med poleti v času vesoljske dirke; kot vemo, je bila prva žival v vesolju ravno ruska psička Lajka.
Junakinje filma so torej živali s tragično usodo, od poskusov v laboratorijih do načrtnega žrtvovanja za namene znanosti. Kremser in Peter si njihove zgodbe zamislita drugače, njih pa ponovno oživita kot duhove, ki se utelesijo v potepuške pse, ki tavajo po moskovskih ulicah. Film tako združi dva dokumentarna elementa, arhivsko gradivo, ki prikazuje vesoljske pse, in sodobne posnetke psov na ulicah. Tako ustvarja ironično izmišljeno pripoved, »junaške legende« o psih, ki se tako ali drugače borijo za preživetje. Film je poseben tudi v tem, da v njem ljudje praktično ne nastopajo – s čimer nas pripravi do tega, da si začnemo predstavljati, kako bi lahko svet videle in čutile živali.
