Specializirano državno tožilstvo zatrjuje, da naj bi trojica kaznivo dejanje storila v sostorilstvu, zato da bi Zvonu Ena pridobili protipravno premoženjsko korist, hkrati pa za okoli tri milijone evrov, kolikor znaša premoženjsko-pravni zahtevek, oškodovali medtem prav tako propadlo družbo Forš.
Potem ko so vsi trije januarja na predobravnavnem naroku zavrnili možnost priznanja krivde v zameno za dve oziroma triletno, Mesarec pa za pogojno zaporno kazen, sta nekdanja uslužbenca Zvona Ena tudi aprila v zagovoru zanikala, da bi oškodovala Forš, preko katerega je nadškofijsko gospodarstvo izpeljalo nakup delnice argentinskih družb Sadowa in Elevadores. Mesarec se ni zagovarjal, že ves čas pa trdi, da je bil zgolj slamnati direktor Forša.
Podpisoval dokumente, o poslih pa ni vedel ničesar
Slednje je ob današnjem začetku zasliševanja prvih prič potrdil tudi nekdanji analitik in upravljavec naložb v Zvonu Žarko Krajnik, ki je dejal, da so se iz Mesarca v tistih časih celo norčevali ter da je ta zgolj podpisoval dokumente, o poslih pa ni vedel ničesar. Tudi Vidnar Stiploškovi priča odločilne vloge ni pripisala, naj bi pa ta po njegovem vedenju pripadla Zdolšku.
Čeprav je Krajnik sodnemu senatu pod vodstvom Danila Obrsnela zatrjeval, da ne ve, kdo točno je dejansko upravljal z družbo Forš, pa ve, da je v ozadju ves čas stal takratni član uprave Zvona Dva Ljubo Peče.
Glede poslov v Argentini je povedal, da sta bila v začetne pogovore vpleten tudi Alojz Peterle in takratni veleposlanik v Argentini Avguštin Vivod, so se mu pa načrti že takrat zdeli preobsežni, kar se je pozneje tudi izkazalo. Po njegovem je bilo več kot očitno, da uprava Zvona ni bila sposobna obvladati tveganj. Kot je še dodal, družba Forš sploh ni bila oškodovana, pač pa je bil oškodovan Zvon Ena.
Na današnjem naroku sta pričali tudi takratni poslovni sekretarki Zvona Ena Valentina Ježovnik in Zvona Dva Bojana Žižek. Medtem ko je slednja, ki je zdaj zaposlena v Pečetovi odvetniški pisarni, povedala, da je v sklop njenih delovnih nalog sodilo tudi ukvarjanje s Foršem kot projektno družbo Zvonov, pri čemer je sodelovala tudi z Ježovnikovo, je prva trdila, da sta oba holdinga sicer sodelovala, a da sama za Zvon Dva ni nikoli opravljala nobenega dela, prav tako naj Žižkova ne bi nikoli delala za Zvon Ena.
Obe sta vedeli za družbo Forš in za to, da je njen formalni direktor Mesarič, saj je ta občasno prihajal podpisovat dokumente, pri Zdolšku pa naj bi se po besedah Ježovnikove oglasil kvečjemu enkrat ali dvakrat mesečno. Ne ena ne druga nista nikoli videli, da bi Zdolšek ali Vidnar Stiploškova Mesariču dajala kakšna navodila, prav tako ne vesta, kdo je pravzaprav bil dejanski lastnik Forša.
Obtoženim se očita, da naj bi poskrbeli, da so delnice argentinskih družb Sadowa in Elevadores, ki so jih skupaj z družbo PLS pred tem pridobili od družbe Klub Modri, prodali Foršu, ta pa jih je pozneje odpisal na vrednost nič. Delnice so bile že takrat po mnenju tožilstva brez vsakršne vrednosti, kar naj bi uprava Zvona vedela in jih je, da jih ne bi odpisala sama, prodala Foršu.
Posel z argentinskimi delnicami, ki se je odvrtel konec leta 2008 oziroma v začetku leta 2009, je financirala državna NLB. Zvon naj bi takrat podjetju, ki je domovalo na sedežu nadškofijskega dvorca Betnava in je bilo očitno le v slamnati lasti Mesarca, prodal 25 odstotkov omenjenih družb s sedežem v Buenos Airesu.
