Če je nekoč veljalo, da se je treba za obisk gostilne in restavracije najvišjega cenovnega razreda opraviti v najslovesnejša oblačila, ki se skrivajo v zadnjih prekatih spalničnega pohištva, se danes v najdražje obedovalnice na svetu hodi tudi v trenirkah in strganih kavbojkah. Seveda ne takšnih, ki jih je zob časa načel do te mere, da je tekstil začel razpadati zaradi vlage ali moljev, temveč takšne, ki so plod umetniškega izražanja najeminentnejših modnih oblikovalcev in so cenovno primerljive z avtomobili srednjega razreda. Tako danes ni nič čudnega, če iz ferrarija ali astona martina, parkiranega pred prestižno restavracijo, prileze par v razpadajočih hlačah, kičastih športnih copatah in strgani jakni, sešiti iz več rezervnih delov raznobarvnega tekstila, ali v kratkih hlačah in natikačih ter sede poleg para, ki je oblečen bolj konservativno. Ona v večerni obleki, on pa v srajci, kravati in obleki, sešiti po meri.
V Michelinovih restavracijah je vstop v japonkah prepovedan
Pravila in zapovedi oblačenja se spreminjajo v toku s časom. Kar je še pred leti veljalo za nesprejemljivo, je danes nekaj povsem običajnega. Tudi v svetu kulinarike. »Prizadevamo si za to, da se gost, ki vstopi skozi naša vrata, počuti tako, kot če bi stopil skozi vrata svojega doma. Za nas ni pomembno samo to, kaj gost je, temveč tudi, kako se počuti,« je pred časom za Objektiv povedal Roberto Bobo Cerea, eden izmed družinskih solastnikov restavracije Da Vittorio v Bergamu, ki se ponaša s tremi Michelinovimi zvezdicami in velja za enega najboljših gostinskih obratov v Evropi. No, vseeno pa ne tako sproščeno, kot je dodal, da bi v gostilno, pred katero so parkirani ferrariji, pravzaprav avtomobili nižjega cenovnega razreda, kdor koli pricepetal v japonkah. »Neki minimum spoštljivosti v oblačenju je vendarle treba ohraniti ob vstopu v restavracijo s tremi zvezdicami,« je o Michelinovem oblačilnem kodeksu povedal Cerea.
V eni najboljših ljubljanskih restavracij je trideset odstotkov gostov v trenirkah in supergah
V Sloveniji restavracij s tremi Michelinovimi zvezdicami ni, kar pa ne pomeni, da nimamo izvrstnih in dragih gostiln. Ena izmed takšnih je gotovo Cubo v Ljubljani (restavracija z najosupljivejšo zasedbo parkirišča v Sloveniji), ki jo od leta 2003 vodi Boštjan Trstenjak. Kot pravi, v Cubu nimajo zapisanih formalnih pravil oblačenja, ker kodeks oblačenja narekuje moda sama. »Najbolj znani in najdražji proizvajalci tekstila prodajajo svoje kose oblačil, kot so trenirke po dva tisoč evrov in superge tudi po več deset tisoč evrov. Pri nas je vsak dan vsaj trideset odstotkov ljudi, ki so oblečeni v trenirke in športne copate,« pravi Trstenjak, ki dela v gostinstvu že trideset let. »Nekoč so bile restavracije višjega cenovnega razreda morda res bolj namenjene ljudem, ki so imeli neki status v družbi, bili so večinoma starejši, dobro situirani. Danes imamo generacije mladih, ki so zaslužili denar s kriptovalutami, računalniškimi programi in imajo povsem drug odnos do oblačilne kulture,« o gostilniški modi razmišlja Trstenjak.
Kot opaža, danes v svetu kulinarike obstajajo tri vrste gostov. Poslovneži, ki hodijo na kosilo ali večerjo v oblekah in kravatah in jim dobro kosilo pomeni poslovno obveznost, družine z otroki, pri katerih se vidi, da bolj ko so premožne, bolj so urejene, tretja vrsta pa so tisti, ki se ravnajo po najnovejših modnih zapovedih in jim obleka predstavlja statusni simbol in pri tem, kaj vse oblečejo, nimajo meja. »V tujini, predvsem v Veliki Britaniji in Franciji, še obstajajo restavracije, v katere ne moreš brez obleke in čevljev, ampak tukaj gre res za najdražje restavracije z več Michelinovimi zvezdicami. Iz Azije, Rusije in z Bližnjega vzhoda povsod po svetu hodijo silno bogati ljudje, ki niso videti ravno kot bogataši, ampak jih povsod radi sprejmejo, ne glede na to, kako so oblečeni, saj ogromno zapravijo. Svet in restavracije so preplavili gosti, za katere denar nima vrednosti. Če znaš to sprejeti, boš s tem zaslužil, če ne, je to pač stvar vsakega posameznega gostinca,« pravi Trstenjak.
V strganih hlačah ne, v arabskih haljah da
V najboljši slovenski hotelski restavraciji Sophia v hotelu Kempinski v Portorožu so pri oblačilni kulturi bolj strogi. Čeprav imajo veliko gostov, za katere denar nima vrednosti, morajo ti vseeno spoštovati nekaj pravil. »Moški morajo imeti obvezno oblečene dolge hlače in zaprto obutev. V japonkah in trenirkah je vstop prepovedan. Pri ženskah pri čevljih pravil ni, saj so praktično vsi z visokimi petami odprti,« pravi Petra Zierer iz Kempinskega. Več tolerance kot pri trenirkah imajo v Sophii glede strganih in razcefranih hlač, ki so v zadnjem času nadvse moderne, čeprav načeloma tako oblečenih gostov ne sprejemajo v restavracijo. A takšnih ni veliko. Kot pravi Ziererjeva, je manj kot pet odstotkov gostov takšnih, ki jih morajo opozoriti, naj upoštevajo hotelska pravila in se pred vstopom v restavracijo preoblečejo, saj gosti, ki hodijo v Sophio, to vedo že vnaprej in se oblečejo bolj formalno.
Lara Ham, lastnica licence podjetja Quintessentially, najelitnejšega kluba bogatih na svetu, ki skrbi za dobro počutje članov tega prestižnega kluba iz šestdesetih držav, ko se odpravijo v kraje od Slovenije do Albanije, pravi, da je veliko naročil strank povezanih tudi z rezervacijami v najboljših restavracijah, ki pa v večini nimajo predpisanega kodeksa oblačenja. Pripeti pa se tudi marsikaj nenavadnega, povezanega z oblačilno kulturo. »Pred kratkim smo imeli na Hvaru goste iz arabskega sveta, ki so prišli z jahto, preveliko, da bi se lahko zasidrala v luko. Za večerni odhod v mesto Hvar so se oblekli v najdražje in najprestižnejše znamke oblek, ki stanejo na tisoče evrov, in seveda so imeli oblečene tudi moderne strgane hlače. A so jih varnostniki na vratih nočnega lokala Carpe Diem gladko zavrnili, češ da so oblečeni v poceni ponaredke. Vrnili so se na ladjo ter se preoblekli v svoja tradicionalna oblačila in isti varnostniki so jih obravnavali kot kraljevo družino,« o prigodi poroča Hamova in doda, da če so kavbojke preveč strgane, pa tudi če stanejo deset tisoč evrov, vstop v mnoge restavracije po svetu ni dovoljen. »Če ima moški kjer koli na svetu oblečeno srajco ali majico z ovratnikom in dolge hlače, tudi če so iz džinsa, ne bo imel težav z vstopom. Pri odprtih sandalah, japonkah in strganih hlačah pa se lahko marsikje zatakne. V superge se za zdaj ni še nihče vtaknil, razen tam, kjer je predpisana večerna toaleta,« pravi Hamova, ki je že več let vpeta v svet organizacije preživljanja poslovnega in prostega časa zahtevnih naročnikov. Tudi sama opaža, da so predpisana in zaželena pravila oblačenja vedno manj stroga tako pri protokolarnih dogodkih kot tudi v najdražjih restavracijah sveta. »Oblačilna kultura je živa stvar, spreminja se s časom in običaji. Uniformiranih dogodkov po svetu je vedno manj.«
