»Urice so odlične, da se nam nekaj dogaja. Prijetno je, da smo zaposleni. Ne le da sedimo, jemo in gremo do konca hodnika, kot je v mojem primeru, ker ne morem hoditi,« o pomenu srečanj, namenjenih pisanju, pravi ena od udeleženk Frančiška Premk. V Center starejših Trnovo vsakih štirinajst dni z izbranimi vajami za pisanje z roko prihaja Marijana Jazbec, predsednica društva Radi pišemo z roko, ki ozavešča o pomenu tovrstne veščine in k temu tudi spodbuja. »To ni tekmovanje s pisanjem na tipkovnico, temveč gre za ohranjanje minimalnega ravnovesja. Pisanje z roko zagotavlja razvijanje in ohranjanje finih motoričnih spretnosti, boljši spomin, dolgotrajnejšo pozornost in ustvarjanje več idej,« pravi Marijana Jazbec. V pisanju z roko je celovitejše tudi delovanje možganov, gre za izražanje spoštovanja in naklonjenosti ter ohranjanje kognitivnih funkcij v dobri formi, ko smo starejši, prednosti pisanja z roko poudarja grafologinja in pobudnica tega programa.
Osrednji dogodek društva Radi pišemo z roko je Teden pisanja z roko, s katerim vsako leto januarja nagovarjajo predvsem osnovne in srednje šole. To jesen pa so se odločili, da svoje delovanje razširijo tudi na upokojence in tako v 22 domovih za starejše po Sloveniji s pomočjo prostovoljcev spodbujajo k pisanju z roko. Pomembno je, kot poudarja Marijana Jazbec, da to motorično spretnost ohranjajo čim dlje, in urice so odgovor na to. »Ne gre za zahtevno aktivnost, temveč za preprosto pisanje.« A kot kažejo izkušnje, gre tudi za druženje in občutek, da ti nekdo posveča pozornost, kar je še posebej pomembno za tiste starejše, ki nimajo veliko obiskovalcev. »Cenijo, da si vzameš čas zanje.«
Ogrevanje rok
Eno od srečanj v trnovskem centru za starejše je Marijana Jazbec začela z razmigavanjem rok. Pisanje z roko je povezano z njihovo gibljivostjo, raziskave pa kažejo, da se razlike v finih motoričnih spretnostih pri odraslih v povprečju začnejo kazati po 75. letu starosti.
Nato se udeleženci z ogretimi prsti in zapestji lotijo najrazličnejših nalog, ki so jih v društvu pripravili v programu za starejše. To vključuje tudi računanje, v novembru se bodo posvetili pisanju čestitk, v naslednjih mesecih pa nato tudi zapisovanju spominov in anekdot.
Ena od udeleženk Mija Vodopivec poudari, da ji je pisanje pomembno. »Oče me je spodbujal k lepopisju, od nekdaj pa sem rada pisala. Zapisovala sem si misli, ki sem jih prebrala ali slišala. Pisala sem tudi dnevnike, zdaj imam pa zvezek, v katerega zapisujem večinoma službene spomine, ki so bili zelo pestri,« pripoveduje sogovornica.
Udeleženec uric pisanja z roko je tudi njen mož Franc Vodopivec, metalurg, ki se je podpisal pod številna znanstvena besedila. Za svoje delo je dobil tudi več priznanj, kar so pospremili proslave in srečanja z veliko ljudmi, k spominom iz tistega časa doda njegova žena. Za rokopis sogovornik pravi, da se mu znova posveča, saj je včasih vse pisal na pisalni stroj in kasneje na računalnik. A ker ima zdaj težave z vidom in ker se ni naučil slepega tipkanja, na računalnik ne more več pisati, saj ne vidi črk na tipkovnici. »Zaradi tega pa tudi na računalnik ne morem več računati.«
Zato vse piše z roko, pri čemer si pomaga s povečevalnim steklom. S svojim načinom pisanja se vrača v nekdanji čas, pravi Vodopivec, ki se je pisanja učil še v času črnilnikov. Danes se še vedno posveča znanstvenim zapisom, ki jih tudi narekuje.
