Kaj naj bi bilo pri ravnanju Banke Slovenije narobe? Nič. Zgrešen je le oster odziv predsednika vlade Šarca na zaostrene ukrepe kreditiranja. Predsednik vlade je prvi, ki bi moral vedeti, da je BS pristojna za finančno stabilnost. Prav tako bi moral vedeti, da je kreditna nezmožnost mnogih prebivalcev odraz (pre)skromnih mesečnih dohodkov, dobesedno njihove revščine. To pa je vprašanje, ki je v izključni domeni izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Niti vlada niti parlament ne moreta te svoje pristojnosti in odgovornosti naprtiti Banki Slovenije.
Upravičeno smo lahko zaskrbljeni. Tudi nedavno ukinjanje dodatka na delovno aktivnost je razkrilo, da je vladni koaliciji revščina prebivalstva bolj ali manj deveta skrb. Tehtni argumenti proti ukinitvi opisanega dodatka revnim so naleteli na gluha ušesa. Očitki Šarca Banki Slovenije, da ravna ozko, nepremišljeno, računovodsko in usmerjeno v škodo ljudi, niso na mestu. Bolj človeško, realno in v stiku z ljudmi ter družbeno realnostjo bi morala ravnati predvsem vlada oziroma vladna koalicija (pa tudi vse predhodne).
Ne spomnim se, da bi slovenski politiki kdaj resno spregovorili o revščini, s katero se sooča vedno več prebivalcev Slovenije. Brez omejevanja in obvladovanja revščine materialna, družbena in okoljska blaginja prebivalstva niso uresničljive. Kakšno ravnanje vlade bi bilo torej pričakovali ob omejitvenih ukrepih BS? Vladna koalicija bi morala takoj začeti pripravljati program za obvladovanje in odpravljanje revščine. Na sodelovanje bank, ki so v večinski tuji lasti, pri tem gotovo ne more računati.
Vedeti moramo, da je spopad z revščino na las podoben prizadevanjem za obvladovanje podnebnih sprememb. Če se resno lotimo boja proti revščini, bo to dolgotrajen in naporen spopad do zadnjih atomov moči. Neustavljivo siromašenje prebivalstva je namreč pojav, ki dominira v razvitem svetu, tudi v EU. Kljub vsemu lahko vlada nekaj stori za množico prebivalcev, ki poslej ne bodo imeli več dostopa do bančnih kreditov.
Lahko uporabi institut poroštva. Po vnaprej določenih merilih in kriterijih z državnim poroštvom vsaj delu prizadetih prebivalcev lahko omogoči dostop do kreditov. Poglejmo primer državnega poroštva za projekt drugi tir (2TDK) v vrednosti 417 milijonov evrov. Ves čas se poraja tehten dvom glede tega, kaj ta projekt prispeva k blaginji prebivalstva. Razen okoljskega vidika, povezanega z napovedjo prevoza tovornjakov po železnici, ni prepričljivih podatkov o vplivih tega projekta na materialno in družbeno blaginjo prebivalcev Slovenije. Nasprotno od projekta 2TDR bi poroštvo države pri najemanju kreditov mnogim prebivalcem izboljšalo ali vsaj ohranilo materialno in družbeno blaginjo.
Odziv predsednika vlade na omejitvene ukrepe Banke Slovenije je bil časovno primeren. Mnenja in ocene, ki jih je v zvezi z ravnanjem Banke Slovenije Šarec predstavil javnosti, pa so bolj ali manj zgrešene. Bistvene vzroke, ki so pripeljali do zaostrovanja pogojev pri najemanju kreditov, najdemo namreč v polju pristojnosti izvršilne in zakonodajne veje oblasti.
Gre za revščino, ki jo politiki, očitno tudi naši, (že dolgo) sprejemajo kot naravni pojav zunaj človekovega vpliva. Zato se tudi vedno bolj odmikamo od materialne, družbene in okoljske blaginje prebivalstva. Revščina in človeške stiske so vedno konkretne in politiki bi jih morali tudi konkretno poznati. Pa jih ne. Misel, da je »vsak gram zmanjšanja revščine na svetu vreden Nobelove nagrade«, pove vse. Odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da se brezmejno siromašenje prebivalstva (razmerje 1:99) dogaja v sistemu predstavniške demokracije, pa lahko sestavite sami.
Janez Krnc, Litija
