Odgovor, ki ga čilska desničarska vlada ponuja na poskuse sindikatov in parlamentarnih strank, da bi umirili proteste proti neoliberalni politiki Sebastiana Pinere, je brutalna policijska represija in paket socialnih reform s ciljem ohraniti obstoječi ekonomski model ter pričakovanje, da bodo protesti postopno izzveneli.
S šibrami nad protestnike
Protestni shodi se v glavnem mestu Santiago de Chile in drugih krajih po državi dogajajo sleherni dan. Policijska in vojaška represija pa je primerljiva z obdobjem diktature (1973–1990). Dosedanja kronika je naštela 23 smrtnih žrtev, 1574 ranjenih, med njimi 473 zaradi strelov s šibrami, ki jih proti protestnikom uporablja policija in zaradi katerih je 157 oseb, pretežno mladih, izgubilo eno ali obe očesi, medtem ko so 345 oseb ranili s pravimi naboji. Poleg tega je policija aretirala 4326 protestnikov. Zaradi policijskega nasilja je Nacionalni inštitut za človekove pravice (INDH) vložil 132 kazenskih prijav, od teh 18 zaradi posilstva in spolnih napadov na ženske, ki so jih zakrivili pripadniki varnostnih sil. Vse to zdaj preiskuje delegacija visokega komisariata OZN za človekove pravice, ki je v Čile prispela v četrtek.
Če je v začetku protestov šlo za nasilne izbruhe mladih, so v zadnjih dneh začeli protestniki uporabljati drugačne načine izražanja svojega nezadovoljstva in zahtev. V petek, prvega novembra, je v popolni tišini protestiralo pred vladno palačo v središču prestolnice okoli 50.000 žensk v črnini in s fotografijami ubitih demonstrantov ter izginulih v času vojaške diktature v rokah. V nedeljo se je več tisoč ljudi podalo na kolesih do Pinerove rezidence in ga z glasnim vzklikanjem pozivalo k odstopu. Vožnja s kolesom kot oblika protestnega pohoda je presenetila varnostne službe, tako da se jim ni uspelo pravočasno odzvati. Sočasno se je na drugem koncu Santiaga zbrala množica pred Muzejem spomina in človekovih pravic na koncertu, kjer je sto glasbenikov in zborovskih pevcev v znamenje protesta izvajalo Mozartov Requiem in pesem Pravica živeti v miru znanega čilskega kantavtorja Victorja Jare, ki ga je leta 1973 ubila vojaška hunta. Ta njegova pesem je zdaj himna protestnikov.
Trdoživ Pinochetov sistem
Včeraj, na tako imenovani superponedeljek je protestni shod priredila skupina Socialna enotnost, ki združuje 79 družbenih in sindikalnih organizacij, ki pripravljajo splošno stavko. Prav tako potekajo v teh dneh po vsej državi nekakšne ljudske skupščine, imenovane Cabildos, na katerih lahko vsakdo izrazi svoje poglede na obstoječo problematiko in možne rešitve. Oglasile so se tudi parlamentarne stranke. Levosredinski socialisti, demokrati in krščanski demokrati, ki nosijo svoj delež krivde za nastalo situacijo, saj v več kot dveh desetletjih na oblasti niso spremenili režima, podedovanega od Pinocheta, so minuli konec tedna prvič, odkar potekajo protesti, javno pozvali Pinero, naj skliče referendum za novo ustavo, kot to zahtevajo množice.
Predlog desnih političnih strank pa je, da se uvede več socialnih ukrepov, ki bi olajšali življenje ljudi in pomirili sedanje napete razmere. Tako pri enih kot drugih pa so tudi taki, ki menijo, da je edina rešitev odstop Pinere in parlamenta ter sklic novih volitev. Ti predlogi strank so po oceni sindikatov, socialnih aktivistov in raznih levičarskih skupin le pesek v oči, sedanja vlada pa da noče slišati glasu ljudstva. Cilj protestnikov je doseči radikalno spremembo sistema, najprej s sprejetjem nove ustave in pod pogojem, da redakcija oziroma vsebina ustave ne bo prepuščena čilski politični eliti. Alternativa zanjo pa le še večja represija in avtoritarna oblast, kar se za članice OECD ne spodobi, vsaj za zdaj ne.
