Na roke napisana tabla »Tartufi« je vabila mimoidoče k improvizirani stojnici na ploščadi ob pošti in Marijinem obeležju ob glavni cesti skozi Gračišče. Starejša ženska precej zagorelega videza, ki je sedela za mizo, je prodajala črne in bele tartufe pa tudi vse vrste izdelkov s tartufi, od salam, sira do tartufate. »Za dobro ceno vam jih prodam,« je vabila, medtem ko je posamezne gomolje postavljala na tehtnico in jim glede na težo določala ceno. Brez računa, kakopak.
Kitajski ponaredki
Gračišče je majhna vas na Kraškem robu, dobrih 20 kilometrov oddaljena od Kopra, šteje dobrih 200 vaščanov. V vasi pravzaprav ni večjih znamenitosti, po katerih bi bila znana, je pa vendarle del relativno omejene svetovne regije, kjer najbolje uspevajo tartufi. Čeprav naj bi tartufi rasli marsikje po svetu, najbolje uspevajo na 45. vzporedniku. Na tej zemljepisni širini je tudi slovenska Istra in vse od Kraškega roba prek dolin rek Rižane in Dragonje je mogoče ta čas, ko se je sezona tartufov dobro začela, najti tako bele kot črne tartufe. Zato se tudi marsikateri vaščan v Gračišču ukvarja z iskanjem teh gomoljev. Domala vse okoliške gostilne zdaj ponujajo jedi s tartufi, od domačih testenin in njokov do bifteka s tartufi, podjetni vaščani pa cenjene gobe prodajajo tudi na črno, najraje ob glavni cesti, ki pelje skozi vas.
»Manjši gomolj 25 evrov, večji 35,« je s svojim računom presenetila gospa. Presenetila zato, ker tartufi veljajo za najdražjo hrano na svetu. Odkupna cena za kilogram črnega tartufa (znanega tudi kot perigord) je od 200 do 300 evrov, odkupna cena za kilogram belega tartufa pa celo nekaj tisoč evrov. »Zakaj so tako poceni, vas zanima,« se je prodajalka smeje čudila našim pomislekom, a nato zamahnila z roko in dodala: »Ah, danes imate srečo, ker nisem imela veliko strank.« Verjetno se ni zlagala, a tudi odkrita ni bila: ni namreč omenila, da tartufi, ki jih prodaja, niso cenjeni črni tartufi (latinsko Tuber melanosporum), temveč cenen gojeni kitajski ponaredek. Potem ko so osvojili Francijo in Italijo oziroma tamkajšnja gastrokulinarična trga, so ti gojeni gomolji iz Kitajske, ki s cenjenimi črnimi tartufi nimajo prav veliko skupnega, prodrli tudi v Slovenijo. Ker pri nas nabiranje tartufov ni ne izrecno prepovedano ne dovoljeno, razcvet črnega trga ni pretirano presenetljiv.
Kako ločiti med kitajskimi in črnimi tartufi?
Z gojenimi kitajskimi tartufi vrste Tuber sinensis, Tuber indicum in Tuber himalayensis pravzaprav ni nič narobe. A so popolnoma brez edinstvenega in nezgrešljivega vonja, te najznačilnejše lastnosti cenjenih gomoljev. Nasprotno, njihov vonj je blag in še najbolj spominja na postano namočeno seno. Da bi bili vsaj po vonju pristnejši, jih preprodajalci škropijo z vonjavami, tudi oljem črnih tartufov. Dodani vonj je sicer zgolj na površini in ne pronica v notranjost gomolja. Kitajski gojeni tartufi so tudi (skoraj) brez okusa, po teksturi so bolj elastični kot črni tartufi. Medtem so na pogled enaki kot znameniti črni tartufi. Ključna razlika med pristnimi gomolji in kitajskimi ponaredki pa je v ceni: na veleprodajnem trgu je mogoče kilogram kitajskih tartufov kupiti za le 30, 40 evrov.
Kar 30 ton teh ponaredkov naj bi na leto uvozili v Francijo in Italijo, za Slovenijo podatkov še ni mogoče najti. Najpogosteje jih vsebujejo paštete in drugi potrošniški izdelki iz tartufov, ki jih je mogoče v trgovinah kupiti po relativno nizkih cenah. Da bi se prepričali, ali izdelek vsebuje pristne črne oziroma bele tartufe ali kitajske gojene tartufe, morajo potrošniki natančno prebrati embalažo ter biti predvsem pozorni na latinska imena. Dejstvo, da je izdelek narejen v Franciji ali Italiji, še ne pomeni, da vsebuje črne tartufe.
