Francoska jedrska industrija je po vrsti neuspehov v zadnjih 15 letih pred finančno katastrofo. Samo pri gradnji jedrske elektrarne Flamanville na severu Francije so stroški doslej dosegli 12,4 milijarde evrov, štirikrat več od načrtovanih. Ta elektrarna tretje generacije (tiste druge generacije so tako kot ameriška v Krškem iz 70. in 80. let, prve pa iz 50. in 60. let) bi morala biti zgrajena leta 2012, a bodo nanjo čakali vsaj do 2023. Francoska projekta gradnje elektrarn v Veliki Britaniji in na Finskem sta podobni polomiji. Tako sploh ni jasno, kdaj bodo te tri jedrske elektrarne zgrajene. Skoraj vse stroške pa bodo morali plačati Francozi, saj je jedrska industrija v rokah države.
Že načrtovanje gradnje teh treh elektrarn je bilo nenatančno, slab je bil nadzor podizvajalcev, organizacija dela katastrofalna. Prava sramota je, da Francozi niti temeljev iz betona niso znali postaviti, saj so nastale razpoke. Napake so bile v varjenju, kar so več let prikrivali, a potem morali popraviti. Napake imajo parni generatorji, v Flamanvillu pa je bil pokrov za reaktorske posode izdelan iz neustreznega jekla.
Zaostajanje za Kitajsko
Skupni imenovalec vseh težav je predvsem dejstvo, da ima francoska jedrska industrija po desetletjih stagnacije, ko zadnjih 20 let ni zgradila nobene elektrarne, precejšnje težave z zagotavljanjem ustreznega števila kvalificiranih in specializiranih delavcev, pa tudi pri izdelavi zelo velikih strojnih komponent. Težka industrija, kjer recimo izdelajo glavo reaktorske posode, je namreč iz Evrope in tudi ZDA skoraj izginila. Kot je že leta 2016 za Dnevnik dejal prof. Igor Jenčič z Inštituta Jožefa Stefana, je to eden od razlogov, zakaj gradnja novih jedrskih elektrarn precej hitreje napreduje na Kitajskem ali v Južni Koreji. Francija je nekoč v svetu prevladala na področju gradnje jedrskih elektrarn, zdaj pa so Kitajci boljši in veliko cenejši, potem ko so prevzeli francosko tehnologijo in jo razvijali naprej.
Dilema o šestih novih reaktorjih
Francija je posebna v svetu predvsem zato, ker več kot 70 odstotkov vse njene elektrike pride iz jedrskih elektrarn, kar je daleč največ na svetu. Skupno ima 58 jedrskih reaktorjev. Tudi električna energija je v Franciji cenejša kot v večini drugih evropskih držav, veliko je izvažajo. Na vidiku pa je problem, ker imajo elektrarne druge generacije predvideni rok trajanja 50 let, zgrajene pa so bile vse okoli leta 1980. Vlada hoče, da bi se delež jedrskih elektrarn pri proizvodnji elektrike do leta 2035, ko bi večina starih odslužila, znižali na 50 odstotkov, preostala elektrika pa bi prišla od vetrnih, sončnih in hidroelektrarn. Za naslednjih 15 let ima pripravljen program gradnje šestih jedrskih reaktorjev tretje generacije, s katerimi naj bi nadomestila 14 reaktorjev druge generacije. Toda ali je francoska jedrska industrija po teh neuspehih v Flamanvillu, v Veliki Britaniji in na Finskem še sposobna za tak podvig?
Macron in njegova vlada sta se zavezala, da odločitve o nadaljnji gradnji jedrskih reaktorjev tretje generacije ne bosta sprejela, dokler ne bo zgrajena jedrska elektrarna v Flamanvillu. Dnevnik Le Monde zahteva, da se o tem že zdaj začne javna razprava. Vsekakor obstaja nevarnost jedrskih nesreč in terorističnih napadov, toda če se bo Francija odločila, da ne bo gradila reaktorjev tretje generacije, bo morala, tako kot danes Nemčija, proizvajati elektriko s pomočjo premoga. To bi bil tudi globalno udarec boju za čistejše ozračje, obenem pa tudi konec nekoč tako slavne francoske jedrske industrije.
