Atipična »bralna uprizoritev« dramskega besedila Vse se je začelo z golažem iz zajčkovVarje Hrvatin je izstopala že spomladi, na tretji izvedbi Vzkrika, ki ga organizira Društvo KUD Krik. Festival zaokroži celoletne delavnice dramske pisave, ki jih vodijo različne mentorice in mentorji, javna predstavitev pa ustvari dvojno gesto – seznani nas s svežimi dramskimi besedili in spodbuja razvoj novih odrskih estetik bralnih uprizoritev. V četrtek je na prizorišču Nove pošte drama Varje Hrvatin potekala kot samostojen dogodek, z nekaj dodanimi in na novo izpiljenimi režijskimi prijemi (Eva Kokalj). Tako besedilo kot njegova umestitev v prostor izhajata iz dveh ključnih predpostavk: nujne participacije (bralskega) občinstva in spogledovanja z naključjem.
Posamična poglavja tvorijo celoto intimne biografske zgodbe, njen življenjski lok pa se v trajanju branja/predstave glede na naše osebne odločitve in preference nenehno preskakuje, lomi, prehiteva ali vrača. Avtorica je v svoji pisavi drzno odkrita, osvetljuje družbene tabuje, ti pa se vselej neposredno ali prek metafore lepijo z njenimi osebnimi izkustvi. Brez dvoma je krivda, ki se kaže na različne načine, tisti osrednji element, ki najprej okupira njo, nato okuži naše asociacije, na koncu pa jo navkljub predhodni individualnosti izriše kot neizogibno povezovalno družbeno akterko. Interdisciplinarnost dogodka pa ni le v razkroju klasične linearnosti, temveč tudi v tehnoloških pripomočkih (pametnih telefonih, slušalkah in QR-kodnih skenerjih), ki občinstvo sicer z vidika slušnega doživljanja osamijo, hkrati pa zaradi forme »postajne dramaturgije« v njegovo telesno dinamiko naselijo prepleteno kolektivno sobivanje in slučajnost množice.
Potencial, ki potrebuje avtonomijo
Trenutno umeščenost bralnih uprizoritev v naš gledališki prostor so po predstavi razgrnili na omizju, ki ga je moderiral Jernej Potočan, v pogovoru pa so sodelovali Saška Rakef, Blaž Lukan, Janez Janša in Eva Kokalj. Debata je prevrtala pomenske in estetske učinke bralnih uprizoritev, jih zgodovinsko kontekstualizirala ter predvsem izpostavila njihovo naravo neizmernih možnosti interpretacije.
Zgodovine bralnih uprizoritev pri nas sicer ni enostavno mapirati, morda lahko štejemo za eno izmed prvih izvedbo Ivana Mraka, ki je ob soju sveče pred občinstvom sam prebiral svoje drame. Gotovo je glavni premik zaznamovala umetniška skupina PreGlej, ki je ustvarila cel niz intrigantnih (post)dramskih pisav, a so jih institucije tako rekoč prezrle. Kje so meje med koncertno in bralno izvedbo ter kako zelo fluidna in neujemljiva je v takih primerih performativnost sama po sebi, so odprla tudi (provokativna) vprašanja, ali bralne uprizoritve sploh potrebujejo branje, besedilo in izvajalsko zasedbo. A bralna uprizoritev lahko tekstocentrizem le parafrazira, lahko ga simbolizira ali celo večpomensko izniči.
Nov fenomen, ki je hkrati tudi problem, pa je opažanje, da nastajajoča besedila na delavnicah pogosto nastajajo z mislijo na bralno uprizoritev in ne na »odrsko«. Akt branja dramatike, ki že ni več literatura, a tudi gledališče še ne, se tako strokovno kot birokratsko nenehno spopada s potrjevanjem lastne identitete, velikokrat ne le na račun ustvarjalnosti, pač pa tudi financiranja. Bralne uprizoritve za začetek potrebujejo polnopravno avtonomijo, z njo pa bo prišlo tudi vse ostalo.
