Oblast brez obraza

Je pri nas drugače?

Gledam televizijski dnevnik. Na ekranu gledam »sijoč obrazek« ženske, ki ji je država zaupala vodenje največje skupine podjetij v državni lasti (SDH). Po dobrem letu upravljanja teh podjetij je pustila bogato plačano mesto in si dala izplačati odpravnino skoraj 100.000 evrov z obrazložitvijo, da je bila uspešna pri vodenju. Na hitro izračunam, to je skoraj 200 minimalnih pokojnin (po 500 evrov) delavcem, ki so štirideset let in več garali od jutra do večera, skrbeli za podjetje, za državo z vsemi njenimi stotinami inštitutov in agencij, vojsko, šolami, zdravstvom, skratka, skrbeli za vse. Iščem koga, ki bi mi to pojasnil.

Krenem pred parlament, prepričan, da bom med izvoljenimi predstavniki nas državljanov gotovo videl moža na mestu, ki mi bo znal povedati kaj o izjemni uspešnosti »sijočega obrazka«. Več poslancev se pojavi pred hramom demokracije in hitro izginejo za vogalom. Brez obraza razpravljajo o povečanju svojih privilegijev.

Ozrem se proti »moji« banki. Pravkar so povišali plače vodilnim. Za trikrat, ker je v tujini taka navada. Nekaj let so uspešno obračali naš denar, ne svojega, vložen v sanacijo bank, zato si to zaslužijo. Da ne bo zamere, so jih nadzorniki sijočih obrazov povišali še sebi. Vsakemu po 60.000 evrov. Najel sem kredit. Zaračunali so mi devetodstotne obresti. Na mojo hranilno knjižico so določili plačilo stroškov, ker moj denar v njihovih trezorjih varno hranijo. Tudi če imaš obraz, to stane.

Za velikim domom kulture stoji palača prvega državljana Slovenije. Človek, ki zna biti vse: vrtnar, kmet, delavec v tovarni, športnik… Ta bo gotovo vedel, ali tudi pri nas deluje kakšna oblast brez obraza. Prijazen policist ob palači mi pove, da je v tujini, na Japonskem, potem gre v Makedonijo… Bojim se, da ni morda tudi on nekje med potjo izgubil obraza.

Zavijem okoli vogala na Beethovnovo. Tam je rumena palača, v kateri domuje vrh slovenske pravne znanosti in poštenosti. Če kje lahko najdem čist obraz, ga bom med njimi. Ven so dostojanstveno prišli velmožje in žene prava. Mimo so odkorakali, še ozrli se niso name, zato obrazov nisem videl.

Mimo je pritekel prvi med ministri. Zasopel v obraz me je zaskrbljeno pogledal in odhitel naprej. Za njim so drli ministri, sledili so jim opozicijski politiki, pa poslanci, lobisti, bančniki… Izsiljujejo ga za donosen posel pri drugem tiru, pri novi nuklearki, pri karavanškem predoru, pri tretji razvojni osi, pri prodajanju uspešnih podjetij tujcem, prekupčevanju z orožjem, za snahino dobro službo … Brez obrazov so se pehali za njim.

Odhitim do Tromostovja, kar me obda gruča hrupnih turistov, ki so govorili mojemu podoben jezik. Ovenčani so z našimi zastavami in transparenti. Prisluhnem; ja, Štajerci so, s pridihom grosupeljskega narečja. Med njimi zagledam nekaj kamnitih obrazov proslulih politikov, ki skušajo vsem dopovedati, kakšne krivice se jim godijo. Še ena množica brez obrazov.

Grem pred škofijski dvorec. Tam mi bodo znali reči kakšno o odpravninah. Mirno, spokojno, so prišli iz dvorca, zavili v božji hram in zraven žebrali nekaj o sedmih smrtnih grehih (napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba). Na zakritih obrazih se jim je risala skrb za gozdove, za vračilo premoženja, za velikost obresti od dobljenih pravd, za uspešno vodenje cerkvenih podjetij, odpravnine za vse mogoče krivice, ki se jim godijo. O, kje si Luther?

Domov grede iščem prvega meščana najlepšega mesta na svetu. Svetoval mi bo, s katero zvijačo naj prepričam Telemach, da mi oprosti dolg 112 evrov, ki ga že tretji mesec ne morem plačati. Če bi mi radi kaj povedali, me ne kličite po mobitelu. Signal so mi ukinili. Red mora biti, so rekli. Za vse.

Iz muzeja se je usula razigrana gruča šolskih otrok, smejočih obrazkov, z učiteljico, ki je komaj krotila njihovo prekipevajoče veselje. Vesel sem gledal za njimi. Polepšali so mi dan.

A kaj je z mojim obrazom? Imam ga, le ob vsem tem je vsak dan bolj kisel.