Verovati je treba z dušo in telesom, je Blaise Pascal (1623–1662), francoski matematik in janzenistični filozof, zapisal v svojih Mislih. Če verujete samo pod prisilo prepričanja, to ni dovolj, to ni prava vera, če se ji telo upira. S telesom pa je Pascal, ki je sprejel kartezijansko delitev človeka na mislečo stvar (res cogitans) in telesno mehaniko, mislil predvsem na avtomatizem navad, v primeru krščanske vere predvsem navade klečanja in molitve. In tudi zgolj te za resnično vero niso dovolj, zato tudi ne reče: »Pokleknite in molite, pa boste verovali.« Za vero je po Pascalu torej potrebno oboje, zunanji ritual in notranje prepričanje, a kljub temu »navadi« (izvajanju rituala) pripisuje večjo moč kot prepričanju. Prepričanje potrebuje dokaze in neko vednost, ko gre za vero, pa se ne reče »vem, ampak verujem«. Kaj pa »navada«? Ta je tista, pravi Pascal, ki »nas brez prisile in brez dokaza navaja na verovanje«, ki k veri pritegne duha, »ne da bi ta na to pomislil«; navada je tista, ki je »že naredila toliko kristjanov«. Pascal bi torej vendarle lahko rekel: »Pokleknite in molite, pa boste verovali.«
Te dni je v Ljubljani na sporedu film Françoisa Ozona Božja milost (dobitnik velike nagrade žirije na letošnjem berlinskem festivalu), ki ta »pascalovski teorem« p...
Lanskemu simpoziju, posvečenemu artefaktom, ki se jih vsevprek po deželi tako rado postavlja v krožišča, tej paradni zakladnici slabega okusa, se je...