Izbor 52 plakatov, ki jih predstavljajo v Narodni galeriji, prihaja iz izjemno bogate zbirke Salce. Ferdinando Salce (1878–1962) je bil italijanski trgovec s tekstilom, doma iz Trbiža, ki je imel že od rane mladosti zbirateljsko žilico. Kot se je izkazalo po njegovi smrti, je zbral kar 24.580 plakatov, ki jih je zapustil italijanski državi.
»Plakati so hitro pokvarljivo blago, ko so jih izdelovali, so imeli v mislih predvsem promocijo, ne pa, da bodo nekoč to muzejski predmeti. Takrat zanje niso uporabljali niti kakovostnega papirja niti kakovostnih barv, zato moramo z njimi ravnati zelo previdno,« uvodoma razlaga Mojca Jenko, skrbnica zbirke plakatov v Narodni galeriji.
Od Bohinja do Rimskih Toplic
Turistični plakati – pretežno gre za dela, nastala v času med obema vojnama –, ki si jih je mogoče ogledati na razstavi, promovirajo Slovenijo bodisi samostojno ali pa jo umeščajo v kontekst Jugoslavije. Vabijo v letovišča, kot sta Bled in Bohinj, pa hotel Palace v Portorožu, priljubljene so bile tudi Rimske Toplice. V sklopu serije prireditvenih plakatov so tisti za razstave, kongrese in srečanja, oglašujejo denimo tudi športne prireditve, kot so veslaške tekme, smučanje in skoki.
Številni razstavljeni komercialni plakati vabijo tudi na Ljubljanski velesejem, nekdanji razstavni prostor na območju današnjega Tivolija, v sklopu katerega je bilo denimo mogoče obiskati gozdarsko razstavo ali razstavo Naš Jadran. »Del postavitve pa je posvečen tudi reklamnim plakatom za industrijske izdelke, denimo za pivo Union, rogaško slatino, klobuke znamke Šešir, za pralna sredstva Perion in podobno,« dodaja ob plakatih, ki so tudi slogovno zelo razgibani. Naše grafično oblikovanje ni takrat prav nič zaostajalo za evropskimi vrhunci, opozarja kustosinja na fin de sièclovske, kubistične, ekspresionistične in konstruktivistične pristope.
Skriti mojstri
Napisi na plakatih so v najrazličnejših jezikih, v hrvaščini in srbščini, pa tudi v italijanščini, nemščini in francoščini. »Poleg tega se moramo zavedati, da so nastajali v politično občutljivih časih, o čemer pričajo tudi spremenjena krajevna imena. Postojna je zapisana tudi v različicah Adelsberg, Postoina in Postumia,« opozarja na primeru reklamnih plakatov za obisk Postojnske jame.
V Narodni galeriji jim je uspelo med pripravo razstave razvozlati tudi kar nekaj prej neznanih signatur oblikovalcev, nekateri avtorji so se namreč samozavestno podpisali, drugi so menili, da je bistveno sporočilo plakata, ne pa, kdo ga je naredil, razlaga Jenkova. Če med tujci najbolj izstopa Avstrijec Franz Lenhart, sicer uveljavljen promotor gorskih letovišč v Dolomitih, so med slovenskimi avtorji znamenita slikarja Božidar Jakac in Ivan Vavpotič, arhitekta Herman Hus in Janko Omahen ter fotograf Peter Kocjančič in grafični oblikovalec Janez Trpin. »Med avtorji so bili tudi taki, ki niso bili likovno ali arhitekturno izobraženi, temveč so izšli iz tiskarske stroke, torej izurjeni tiskarji, ki so bili likovno nadarjeni. Ravno o teh mojstrih zelo malo vemo in jih na novo odkrivamo,« pojasnjuje Jenkova ob delih Evgena Šajna in Tatjane Inkiostri.
