Da so cestni oziroma športni terenci pri kupcih avtomobilov vedno bolj priljubljeni, da na ceste prihajajo vedno novi in da že dobesedno »požirajo« druge avtomobilske segmente, je v svetu avtomobilizma že tako zlajnana tema, kot je v svetu nasploh denimo brexit. A vseeno nas je nedavno, ob predstavitvi nove generacije renaulta capturja, kar malce pretresel ali pač zgolj dokončno streznil podatek, ki so nam ga servirali pri Renaultu: da je imel captur, ko je sploh ne tako oddaljenega leta 2013 prvič zapeljal na ceste, v razredu malih športnih terencev v Evropi natanko enega tekmeca, danes pa jih ima, reci in piši, več kot 20! Kakor koli, glede na to, da je na številnih področjih med pionirji pri uvajanju novosti, se je zdelo, da je s predstavitvijo svojega aduta v omenjenem segmentu Volkswagen čakal kar malce predolgo, saj ga je na ceste poslal med zadnjimi, ima pa zdaj pri dolžinski meri pod 4,25 metra zato na voljo kar dva. Dlje časa malce večjega T-roca (4,22 metra), manj pa letošnjega novinca T-crossa (4,11 metra), ki smo ga preizkusili tokrat. In spet lahko zgolj prikimali trditvi, da so kljub čakanju pri Volkswagnu že vedeli, kaj delajo.
T-cross z omenjeno dolžino dejansko spada med najkrajše športne terence v svojem razredu, kljub temu da si osnovo deli s polom in se v marsičem zgleduje po večjem T-rocu, pa gre za toliko samosvoj štirikolesnik, da o kakšnih težavah z identiteto niti slučajno ne more biti govora. Še več, oblikovno gledano je to zagotovo eden najbolj izstopajočih in s tega vidika karakternih avtomobilov te nemške znamke, zdi se, kot da so z njim hoteli celo odločno stopiti iz uveljavljenih, oblikovno »zadržanih« smernic. Zato glede tega le palce gor. Kot tudi glede večine drugega, kar je še sledilo pri tem simpatičnem avtomobilu…
V prvi vrsti to velja za, sploh če upoštevamo njegove zunanje mere, zares zelo prostorno notranjost, ki je zavoljo pomične zadnje klopi tudi zelo prilagodljiva, omenjeno pa avtomobilu v najboljšem primeru omogoči tudi kar 455-litrski prtljažnik, kar je, spet za to dolžino, precej fascinanten podatek – je pa res, in tudi logično, da če zadnjo klop premaknemo naprej, na njej odrasli ne bodo imeli kaj iskati. Pohvale si zaslužita tudi udobna prednja sedeža, kot tudi občutek za volanskim obročem in med vožnjo nasploh – vožnja s testnežem, ki ga je poganjal litrski turbobencinski trivaljnik s 85 kilovati (115 konji) moči, je bila lahkotna, udobna, prijetna. Omenjeni motor, ki je sodeloval s 6-stopenjskim ročnim menjalnikom, se je izkazal za ravno prav močnega in odzivnega (do stotice denimo pospeši v 10,2 sekunde) in se temu avtomobilu prav lepo poda, tudi pri avtocestnih hitrostih mu moči praviloma ni zmanjkovalo, pa še s 6,5 litra »popitega« bencina na 100 kilometrov se je izkazal. Kot se za tak avto spodobi, je zaradi nekoliko višje lege voznika pregled nad cestiščem zelo dober, digitalni merilniki za volanom pa so prijetno in uporabno presenečenje. No, manj prijetno presenečenje oziroma kar precejšnje razočaranje pa je bilo medtem spoznanje, da je v notranjosti nenavadno veliko trde plastike, tako na vratnih oblogah kot drugod, česar na prvi pogled sicer niti ni opaziti in marsikoga zato niti ne bo motilo. A tega, odkrito, pač nismo pričakovali, je pa hkrati dejansko edina stvar, ki jo avtu lahko očitamo.
Testni T-cross je bil sicer opremljen z bogatim in posebnim paketom 1st edition, ki prinaša kar nekaj dodatkov, kot so večja aluminijasta platišča, aktivni informacijski zaslon, senzor za dež, zvočni sistem beats in še kaj, zato mu ob vsem naštetem tudi cene 23.116 evrov ne moremo zameriti.
