V 90. letih so si po Sloveniji sledile številne nove postavitve stalnih razstav, ki so tematizirale revolucijo. Med njimi tudi Od Avstro-Ogrske do Jugoslavije 1861–1954 v Pokrajinskem muzeju Koper, ki jo je zasnovala danes že upokojena kustosinja, zgodovinarka Vlasta Beltram, in je v mnogočem posebna.

Pokrajinski muzej Koper (PMK) ima prostore v mogočni baročni palači Belgramoni Tacco in velja za splošni muzej, ki pokriva tako arheološko kot etnološko, zgodovinsko in umetnostnozgodovinsko kulturno dediščino. Za ogled razstave zbirke novejše zgodovine je treba skozi palačo na vrt, ga prečkati in pri tem paziti, da ne bi pohodili muzejskega ježa, ki se nažira s kakiji, nadaljevati čez plesišče nekdanjega hotela Galeb do vhoda. Označen je z naslovom razstave in pretresljivo nosilno podobo: alegorijo Slovenije kot plena fašistične Italije. Slika Rapallo Toneta Kralja (hrani jo PMK) je nastala leta 1943, obuja pa spomin na mirovno pogodbo, s katero je Primorska leta 1920 pripadla Italiji.

Razstava je kronološki prikaz zgodovine Slovencev v južni Primorski, razdeljen na štiri sklope: narodna prebuja (čas Avstro-Ogrske), medvojno obdobje, druga svetovna vojna in povojno obdobje do priključitve matični domovini leta 1954. Prva svetovna vojna ni posebej izpostavljena, osrednji del in skoraj polovico 340 kvadratnih metrov podolgovatega razstavišča (nekdanjega hotelskega kegljišča) zavzema gradivo iz NOB ali širše, oboroženega antifašizma.

Dokumentarna gostota

Osnovni razstavni element razstave je seveda pano. Kar naj ne bi bila zgolj povečana tiskovina, pa je. Členitev posameznih elementov (naslov, reproducirano gradivo, vpeljava teme) je sicer nazorna, a oblikovno težko berljiva in uredniško površno izvedena (dvojezičnim besedilom bi se prilegle še zadnje korekture). Na razstavi pogrešamo predvsem pomensko hierarhijo, ki bi obiskovalcu pomagala pri orientaciji in odločanju, čemu nameniti več pozornosti. Narodnobuditeljski pesmi? Poitalijančevanju? Šolstvu ali cerkvi? Političnemu preganjanju? Saniteti? Prekomorskim enotam? Povojni obnovi ali življenju na vasi? (Zagotovo pa ne izseljevanju italijanskega prebivalstva iz Jugoslavije, saj je temu posvečen zadnji kot.)

Bogastvo zbranega in raziskanega materiala je izjemno in prezentacija deloma izhaja iz pozitivne izkušnje z narativnim potencialom na videz nepomembnih vsakdanjih tiskovin z razstave Življenje na listkih leta 1992. Želja, da bi prikazali čim več podrobnosti, je kontraproduktivna in bi jo veljalo smiselno porazdeliti med razstavo in spremljevalno publikacijo. Še zlasti ker vsebina panojev že obstaja v digitalizirani obliki, do dodatnih informacij pa je mogoče dostopati tudi s pomočjo mobilnega telefona.

Branje panojev prekinjajo vitrine s predmeti, njihova prezentacija pa je prav tako nehierarhična. Po več podatkov se mora obiskovalec zateči k pojasnilom na plastificiranih listih, ki so sicer na voljo v treh jezikih, a so precej nerodna rešitev, napisi na steklu pa so zaradi slabega kontrasta zelo težko berljivi. Posamezni predmeti torej niso kralji te razstave. Glavna zanimivost so tako imenovani ambienti.

(Po)vojne diorame

Diorame so imitacije življenja in vztrajajo predvsem v prirodoslovnih muzejih. V PMK so jim posvetili precej truda. Med njihovo izdelavo so se znali tudi pošaliti, o čemer pričajo priložnostne fotografije članov delovnega kolektiva, ki se jim obiskovalec težko izogne, saj ga kot »drobtinice z razstavne scene« pričakajo takoj pri vhodu. Po tem je ta razstava zagotovo unikum in ustvarjeni vtis domačnosti ni nujno tisti vidik dekonstrukcije muzealske doktrine, ki bi si ga želeli.

Ambientalne postavitve v naravni velikosti, na primer bunker ciklostilne tehnike na Snežniku, partizan v kmečki kuhinji, ki preprosto »simbolizira enotnost ljudi v boju proti okupatorju in s tem podporo OF«, ali zločinci (italijanski, fašistični in nemški vojak) v gozdu, obdani z dokumentarnim gradivom kot dokazilom o pobojih in požigih, so sugestivna sredstva, ki pa zaradi ravni izvedbe in ne nazadnje uporabe manekenskih izložbenih lutk zahtevajo od obiskovalca dodatno mero dobronamernosti, da jih ne zazna kot groteskne. Eden estetsko bolj dovršenih ambientov je rekonstrukcija obrata tovarne Delamaris z atmosfersko osvetljavo, zvokom »štance« in ekonomično odbranimi predmeti, ki pa ne pripomore kaj dosti k razumevanju povojnega prevzema in zagona podjetij v coni B.

Antifašizem danes

Postavitev se konča pred obdobjem, ki bi pri obiskovalcih lahko sprožalo jugonostalgijo, in je imuna za revizionizem, dve nadlogi, ki sicer radi pestita muzeje novejše zgodovine. Še več, beremo jo lahko kot pristno postavitev iz socialističnih časov. Občutka anahronizma ne preseže niti premišljena zvočna oprema, delo Boštjana Perovška, saj po jakosti prevladuje in se, hote ali nehote, po vsem prostoru razlega Titov govor s shoda na Okroglici leta 1953, ko je »tržaško vprašanje« doseglo vrelišče. Zanimivo pri vsem skupaj je, da je razstava stara komaj dvajset let in je bila leta 2014 celo posodobljena.

Razstavi so šteti meseci. Ne zato, ker bi bilo po mnenju kustosov Marka Bonina in Ivana Simčiča, snovalcev nove stalne postavitve, z njo kar koli narobe. PMK želi prostor prenoviti, razstavo novejše zgodovine pa na isti kvadraturi raztegniti do osamosvojitve in vstopa Slovenije v Evropsko unijo.

Zakaj je ta razstava torej tako pomembna in zakaj jo analiziramo, če pa je že pripravljen načrt za novo postavitev? Zato, ker s prikazom eklektične narave narodnega gradiva, kakršnega bomo našli v večini muzejev na ozemlju nekdanje avstro-ogrske »ječe«, implicitno potrjuje ugotovitev, ki jo je obdelal socialni antropolog Bojan Baskar v knjigi o nacionalni identiteti kot imperialni zapuščini: »Linearni razvoj od imperija k naciji je utvara romantičnega nacionalizma.« In ker se obenem izogiba posplošujočim velikim zgodbam, v celoti je umeščena v čas in kraj na brkinsko-bistriškem območju in v slovenski Istri. In še bolj zato, ker je ena redkih muzejskih razstav, ki še eksplicitno prikazujejo učinke fašizma na naših tleh in glede tega zavzema jasno stališče. In še posebno zato, ker imajo tudi stalne razstave rok trajanja, ki se po tihem izteče v ideološko najbolj prikladnem trenutku.