Jasno trditev o popolnoma dokazani Novičevi nekrivdi je Radonjić sicer res podal ob ustni razglasitvi sodbe – toda v dolgi sodbi, ki jo je nato pisal tri mesece, je bil precej bolj previden in je v njej razlog za oprostitev prikazan drugače, celo delno protislovno. Na 169. strani je zapisano, da »Noviča ni mogoče šteti (brez dvoma) za storilca« (in je to utemeljeno z 8 točkami, od katerih se le ena glasi, »da je za kritični čas Novičev alibi nesporen«, vseh drugih sedem pa navaja le dvome o njegovi krivdi), nato pa na 185. strani sledi delno protisloven zaključek, da je verjetnost Novičeve krivde manjša od 10 odstotkov (izračunano po »učinku kombinirane verjetnosti«), ki pa da je »neadekvaten za sprejemanje dokaznih zaključkov narave 'in dubio pro reo'« in da je zato »nujno izreči oprostilno sodbo«.

Še dodaten problem je, da se ta sodba večkrat sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča, pri tem pa zamolči, kaj jim je ta sodba izrecno naložila. Ko sem se končno le dokopal do nje, sem s presenečenjem ugotovil, da pa tudi njeni zaključni točki med seboj nista usklajeni! Točka 102 nalaga okrožnemu sodišču »razčistiti predvsem možnost popolnega alibija«, točka 103 pa nato pravi: »Prav tako bo moralo angažirati nova izvedenca balistične in kemijske stroke« – manjka pa stališče, da bi bilo to nujno le v primeru, če alibi ne bi bil potrjen. Radonjićeva sodba pa je alibi potrdila, toda kljub temu je na dolgo dokazovala dvome o Novičevi krivdi, pri tem pa še popolnoma ignorirala izrecno zahtevo vrhovnega sodišča po postavitvi novih izvedencev!

Razumeti te nelogičnosti v obeh sodbah, okrožnega in vrhovnega sodišča, je tudi pravniku težko, kaj šele laikom. Ali glede na povedano zdaj kaj drugega kot zadevo še enkrat vrniti v ponovno sojenje (dejansko pa v zastaranje) sploh ni več možno? Ne, to bi bilo v takem primeru za pravno državo povsem nesprejemljivo. Ne glede na vse možne napake v oprostilni sodbi (žal hujše, kot sem prvotno mislil) je vendar vsakomur jasno, da je to sojenje država sama nepovratno »zavozila«. Obtoženca, morda povsem nedolžnega človeka, je tri leta protipravno držala v priporu, ga nato obsodila na 25 let zapora, v četrtem letu to obsodbo priznala za nezakonito, ga v petem letu nato v ponovljenem sojenju oprostila – zaradi (možnih) napak tudi v tem zadnjem sojenju pa naj bi zdaj sama sebi omogočila še en »popravni izpit«? Vse zagrešene hude napake pri dosedanjih sojenjih so namreč zagrešili njeni, državni organi, ne obtoženec. Nobena odškodnina mu ne more povrniti že doslej uničenih let življenja (svojcem žrtve zločina je pa za to, da ni bila sposobna odkriti zločinca, sploh ne bo plačala, ker za to ne bo mogoče najti »pravne podlage«, kajne?) – zdaj pa naj bi obtoženca psihično »mrcvarili« še eno leto, dokler zadeva ne bi zastarala?

Moralno in pravno bi bila vrnitev zadeve v še enkratno sojenje opravičljiva samo v primeru, kakršen pa ta ni: da bi se šele zdaj pojavili dokazi, ki bi lahko v še razpoložljivem času pripeljali do obsodbe tega obtoženca. Tu pa so, ravno nasprotno, v tej sodbi (v podkrepitev dvomov o krivdi tega obtoženca) jasno prikazani resni sumi, kje bi bilo še možno (in zelo potrebno!) iskati možne storilce tega zločina – o tem pa tako policija kot tožilstvo, kolikor vem, še vedno molčita! Če po tihem pri tem kaj delata, prav – kaj pa, če ne?

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče