Po trinajstih dneh protestov, na katerih se lahko naenkrat zbere tudi milijon ali petina vseh Libanoncev, in ob novem nasilju na ulicah Bejruta je danes odstopil 49-letni libanonski premier Saad Hariri. »Skušal sem najti način, da uslišim zahteve ljudi, da zavarujem državo pred varnostnimi, ekonomskimi in življenjskimi tveganji. Danes sem se znašel na koncu slepe ulice in potrebujemo pozitiven šok, da krizo končamo,« je rekel Hariri.
Čeprav je sunit, so njegov odstop navdušeno pozdravili – tudi s plesom, avtomobilskim hupanjem in petjem libanonske himne – ne le v šiitskih mestih na jugu in v krščanskih na zahodu, ampak tudi v sunitskih mestih na severu države. Haririju je torej uspelo s svojo skorumpirano in nesposobno vlado povezati vse Libanonce, ki so tako presegli izrazito delitev države na verske skupnosti. Pravzaprav zahtevajo odpravo te delitve, ki je podobna daytonski, pa tudi odstop vse politične elite, ne le premierja, in vzpostavitev tehnične vlade strokovnjakov.
Začelo se je z davkom na whatsapp
Zadnje tako velike demonstracije v Libanonu, a brez šiitov, so bile leta 2005 proti Siriji in njenemu predsedniku Bašarju Al Asadu, osumljenemu, da je dal tedaj ubiti tajkuna in libanonskega državnika Rafika Haririja, očeta dosedanjega premierja. Tokrat pa se je vse začelo z davkom na aplikacijo za spletno komunikacijo whatsapp, ki jo Libanonci pogosto uporabljajo zaradi izjemno visokih cen telefonskih klicev. To je bila pravzaprav le iskrica. Ljudje namreč v Libanonu, podobno kot v Bagdadu in Alžiriji, protestirajo tudi, ker pogosto ni elektrike, ker voda iz vodovoda ni pitna, ker je internet drag in zelo počasen, ker so ceste slabe, ker je zdravstveni sistem obupen. Prav tako protestirajo proti vse večji brezposelnosti in korupciji vladajočih. V Libanonu so ljudje ogorčeni tudi, ker se smeti stresajo v morje ali ker ob gozdnih požarih oktobra ni bilo mogoče uporabiti kupljenih helikopterjev. Vlada pa nima denarja, da bi lahko izboljšala infrastrukturo, zdravstvo in komunalo. Kar 45 odstotkov vladnih prihodkov, ki so že tako majhni zaradi ničelne gospodarske rasti, gre namreč za servisiranje javnega dolga. Ta presega 150 odstotkov BDP.
Premier Hariri je prejšnji teden poskušal pomiriti množice z obljubo, da bo odločen v boju proti korupciji in da prihodnje leto ne bo novih davkov. A slednje bi pomenilo, da bi bilo treba zmanjšati socialne izdatke in državno pomoč pri stanovanjskih posojilih. Protestnike tudi niso prepričali ministri in poslanci, ki so si znižali plače na polovico, saj jim to ni težko storiti, ko pa so večinoma milijonarji.
»Libanonski dayton« izredno neučinkovit
Sedanje gospodarske in finančne težave Libanona imajo svoje globlje vzroke v sporazumu iz Taifa, ki je leta 1989 – morda na podoben način kot daytonski šest let pozneje v Bosni – končal državljansko vojno. Ustvaril je namreč izrazito delitev oblasti med verskimi skupnostmi. Pri tem so imeli največje koristi gospodarji vojne, ki so postali politiki in zaščitniki tajkunov. Delitev države na verske skupnosti je postala vir klientelizma in ropanja državnega denarja. Libanonski politiki so v resnici veliko jemali in malo dali od sebe, zato protestniki zdaj zahtevajo, da vsi do zadnjega odidejo.
Vsekakor so protesti usmerjeni tudi proti sektaški delitvi države. Tako je na njih mogoče videti samo libanonske zastave s cedro, suniti iz Tripolija pa so pozdravljali šiite iz Tira. Libanonci nočejo biti orodje spopada med Savdijci in Iranci. In kako navdušeno na primer šiiti iz Tira pozdravljajo, kadar na govorniški oder stopi kak sunit ali maronit.
Tudi suniti so torej poleg šiitov zahtevali odstop Haririja, medtem ko predsedniku države Michelu Aunu ne prizanašajo niti njegovi krščanski maroniti. Vsaka od teh treh najpomembnejših verskih skupnosti predstavlja četrtino Libanoncev, manjše so druge krščanske verske skupnosti in druzi. Mnogi pa se bojijo, da bi se z ukinitvijo sedanjega sistema verskih skupnosti odprla pandorina skrinjica, ko bi bilo konec ravnotežja med različnimi verskimi skupnostmi.
