Ko se je že po nekaj stavkih govora Brodnjaka med izjemno kultiviranimi mariborskimi rednimi obiskovalci gledališča zaslišalo rahlo pokašljevanje, je bilo na dlani, kako se bo končalo, piše Aleksander Lucu v novi številki Nedeljskega dnevnika. Ko je govorec stoletnico visoke kulture postavil vštric z razvojem bančništva, se je pokašljevanje okrepilo, in ko je Brodnjak ob stoletnici gledališča kot pomemben družinski podatek povedal, da je potomec slavnega generala Maistra, je pokašljevala že vsa dvorana in prvi mož NLB je končno doumel, da bo treba nehati.
Hvalevredno je, da je NLB po podatkih službe za stike z javnostjo SNG Maribor (zaradi tajnosti pogodbe pravilno niso povedali, za kakšno vsoto gre) bogato finančno oplemenitila slavnostni jubilej, za kar je velikemu sponzorju bolj vljudnostno kot zares pripadal govorniški oder. Pravzaprav je bilo videti, da je NLB po govorcu Brodnjaku sponzorski vložek unovčila za pokritje dvigovanja že tako visokih letnih zaslužkov bančne uprave in nadzornikov. Svoj lonček, ki sam kuha denarce, pa so bliskovito pristavili še poslanci.
Ni pa SNG samo hvaležen prejemnik sponzorskih radodarnosti, je bilo jasno povedano na okrogli mizi novinarske kolegice Večera Melite Forstnerič Hajnšek, kajti vsega vajena, a neuničljiva mariborska kultura je svoje mesto reševala, ko je bilo mariborsko gospodarstvo povsem na tleh. Takrat je odlična dama v politiki, diplomaciji in kulturi Magdalena Tovornik (zdaj deluje v poslanstvu Unesca) za umetniškega vodjo gledališča predlagala neponovljivega Tomaža Pandurja, ki je slavo svojega mesta raznesel po vsem svetu.
Je pa Blaž Brodnjak s kultiviranostjo sponzorstva verjetno daleč presegel generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa (ki uradno o dogodku ni vedel nič), ko je hčerinska železničarska družba sponzorirala z 80.000 evri poječega zabavljača Wernerja Brozovića.
Kot Wernerjev glas je v osnovi daleč precenjeno že v osnovi preprosto delo bankirjev, ki delujejo po enostavnem pravilu Molièrjevega Skopuha – grabi, kolikor se da! Uspešen bankir posoja denar in z obrestmi veča premoženje. Pravilo, ki ga trenutno v NLB zavračajo. Dajali bi strogo odmerjene kredite in varčevalcem zaračunavali negativne obresti, potem ko so jo davkoplačevalci iz brezna potegnili z milijardami evrov.
Bankirjem, tudi slovenskim, ki so izkopali gromozansko denarno luknjo, se stalno godijo krivice. Iz male krivice izpred sto let je zrasel tudi legendarni slovenski tolovaj Tone Hace, ki je zabredel na kriva pota, potem ko ga je s posla dostavljavca okusnega jogurta nagnal lastnik tajnega recepta takrat senzacionalnega novega mlečnega napitka. Iz mladega Toneta so s slaščicami izvlekle recept za jogurt ljubljanske nune, kar se je kmalu razvedelo in bil je ob službo. Jezen na ves svet je postal slovenski Robin Hood, tolovaj, ki so ga leta 1940 obsodili na dve dosmrtni ječi in dodatnih 196 let zapora kot Napoleona na otoku Elba. Če bi živel danes, bi ga (jemal je revnim in dajal bogatim) postavili pred parlamentarno preiskovalno komisijo in bi v slogu slovenskih bankirjev povedal, da se ničesar ne spomni.
Nadaljevanje v tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika.
Praznovanje rojstnih dni je zdravo
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kaj je ob prazniku povedal Leon Novak, novi škof slovenske evangeličanske cerkve, kakšne vse zabavne teze imajo statistični podatki, kaj o teku in njegovem vplivu na življenje pravi Beno Arnejčič, doktor znanosti s področja psihologije, kaj vse je doživljala Celjanka, ki jo je ugrabitelj zvezal in ji grozil s pištolo, kako so v Posočju visoko v hribih vadili gasilci… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
