Položaj visoke komisarke ZN za begunce je Ogata opravljala med letoma 1991 in 2000. Med svojim mandatom si je prizadevala za pomoč kurdskim beguncem iz Iraka po zalivski vojni, nadzirala pa je tudi operacije pomoči med krizami v Ruandi, Zairu in Sudanu. Še posebej pa so ji spoštovanje izražali zaradi njenega odločnega ukrepanja ob vojnah na območju nekdanje Jugoslavije, saj ji je kljub grenkim političnim sporom med zahodnimi državami pozornost sveta uspelo pritegniti na tamkajšnja pereča humanitarna vprašanja, izpostavlja francoska tiskovna agencija AFP.

Ogati so pripisovali zasluge za povrnitev kredibilnosti visokemu komisariatu za begunce. Na spletni strani visokega komisariata so ob njeni smrti izpostavili, da sta se prav zaradi njenega intenzivnega ukrepanja med njenim mandatom proračun in število osebja komisariata več kot podvojila. Dodali so tudi, da je Ogata opozorila na povezavo med begunci in mednarodno varnostjo, kar je vodilo v krepitev odnosov med visokim komisariatom in Varnostnim svetom ZN.

Sama je v govoru leta 2000 poudarila, da so »begunci velikani preživetja našega časa, ki si zaslužijo naše spoštovanje in solidarnost«. Omenjalo se jo je tudi kot potencialno naslednico nekdanjega generalnega sekretarja svetovne organizacije Butrosa Butrosa Galija.

Ogata je bila zelo cenjena tudi v svoji domovini, predvsem zato, ker je bila ena izmed redkih Japoncev, ki je bila na vidnih funkcijah v mednarodni skupnosti. Po izteku mandatu v ZN je med letoma 2003 in 2012 vodila Japonsko agencijo za mednarodno sodelovanje. Rodila se je leta 1927 v ugledni družini politikov v Tokiu - njen praded je bil japonski premier, njen ded pa zunanji minister. Odraščala je med drugim v ZDA in na Kitajskem, kjer je njen oče služboval kot diplomat.

Po študiju na Japonskem in v ZDA je razvijala univerzitetno kariero, nato pa je vse od 70. let minulega stoletja dalje službovala na različnih položajih v Združenih narodih.

Leta 1976 je kot prva ženska zasedla položaj japonskega veleposlanika pri ZN, med letoma 1978 in 1979 je bila na čelu izvršnega odbora Unicefa, med letoma 1982 in 1985 pa je bila japonska predstavnica pri Komisiji ZN za človekove pravice.