Po telefonu sem se pogovarjal s tremi ali štirimi novinarji, takšen, kot ga bova opravila danes, iz oči v oči, pa je prvi. Enega sem videl tudi v nekem časopisu, ne spomnim se, kako se imenuje, vem samo, da je bila na naslovnici velika fotografija trenerja Maribora Milaniča.
Torej Milanič na naslovnici, vi pa…Jaz sem bil na četrti strani. Je že tako, da je poraz Maribora senzacija, drugi pridemo na vrsto pozneje. Ampak nič hudega, tako pač je.
Kaj je »narobe« s slovenskim nogometom, da je med vodilnimi strelci lige 37-letni igralec, ki je boljši od dvajsetletnih mladeničev?V prvi vrsti gre za željo in strast. Pomembno je, da z veseljem prihajaš na treninge, in dokler bo tako, ne vidim težav. Vem pa, toliko sem pošten do sebe, da bom nehal takoj, ko bom ugotovil, da mi predstavljajo breme. Sem delavec, živim športno, verjamem vase in ni nemogoče biti boljši od mlajših. Bom pa zelo vesel, če se bodo od mene kaj naučili.
Najprej pa vas morajo prehiteti na lestvici strelcev.S tem se ne obremenjujem, zame je to zadnja stvar na svetu, v prvi vrsti je želja, da bi uspel Tabor. Iz izkušenj vem, da sem imel vedno težave, ko sem si zadal cilj postati prvi strelec. Ne smem seveda reči, da nisem vesel tega, kar se zdaj dogaja, ampak v prvi vrsti želim v Sežani pustiti pečat.
Vseeno pa igrate v ekipi, katere osnovni cilj je obstanek, kar je tudi breme?Strinjam se. Že od prvega dneva vem, da je naša prva naloga priigrati obstanek. Vseeno gremo na vsako tekmo z enako željo po zmagi, ne glede na nasprotnika.
Potemtakem lahko rečemo, da ste marsikoga presenetili s tem, ko se držite sredine lestvice?Presenetili? Ne vem, ali je to prava beseda. Velja, da smo domača ekipa, saj smo večino točk osvojili v Sežani. Nekateri bodo rekli, da zaradi manjšega igrišča, ki pa je samo meter krajše in poldrugi meter ožje od mariborskega. Tu torej ne gre iskati prednosti. Me pa skrbi, ker kažemo pravi obraz samo na domačem stadionu in nujno potrebujemo tudi točke z gostovanj. Novi trener Almir Sulejmanović je imel sicer veliko težav s poškodovanimi igralci in nikakor nismo mogli sestaviti idealne enajsterice. Ne bi se torej strinjal, da smo presenečenje jeseni, ne nazadnje je v naši ekipi več izkušenih igralcev.
Vrniva se še enkrat k zmagi proti Mariboru: so vas zmotili komentarji, da je bil uspeh plod slabe igre prvakov in ne toliko zasluga vaše ekipe?Vedno se bo našel kdo, ki bo zmanjševal pomen uspeha. Nekateri pravijo, da se niso prilagodili manjšemu igrišču, drugi, da so imeli slab dan… Ampak spomnimo se, da smo mi dobro igrali tudi v Ljudskem vrtu, kjer smo izid 2:2 držali do 83. minute. Prepričan sem, da tekme ne bi izgubili, če ne bi bil izključen Stjepan Babić. Komentarji, da je Tabor premagal prvake zgolj zato, ker so bili slabi, ne držijo: nasprotnik bo vedno igral toliko, kot mu dovoliš!
Ste se vseeno bali dvoboja z Mariborom, ki je vendarle 15-kratni državni prvak?Jaz ne. Tudi igralce sem prepričeval, da se nimamo česa bati, kar smo ne nazadnje dokazali tudi na gostovanju pri njih. Nismo se odprli, kar je bilo seveda svojevrstno tveganje, ampak pogum se po navadi vrne. Žal mi je, da po vodilnem zadetku tudi proti Olimpiji nismo nadgradili doseženega, lahko bi osvojili vsaj točko.
Bo po dveh zadetkih proti Mariboru še težje igrati, ker bodo vsi še bolj pozorni na vaše poteze?Morda pa bodo imeli soigralci več priložnosti za zadetke. Naj kar pazijo name in naj soigralci zabijajo. Bolj ko bodo pritiskali name, z večjo vnemo bom iskal načine, da bi jim pobegnil.
Koliko ste poznali slovenski nogomet pred prihodom k nam?Nisem vedel veliko. Spremljal sem ga tako kot druge lige iz bližnjih držav. Vedel sem predvsem za Olimpijo, Maribor in Domžale, poznal sem nekaj igralcev, nisem pa se pretirano zanimal za vse skupaj. Danes vem veliko več.
In ko je prišla ponudba iz Sežane, ste jo najprej poiskali na zemljevidu?Vedel sem, kje je Sežana, kje živi Davor Škerjanc, s katerim sva bila leta 2015 soigralca v Voždovcu. Pritegnila me je zgodba, ki so jo zastavili, in njemu gredo zasluge za moj prihod. Tukaj je lepo: mesto je majhno, blizu sta Koper in Trst, italijanska meja je dvesto metrov daleč, do morja je nekaj minut in poleti smo bili skoraj vsak dan na plaži. V prvi vrsti pa sem v Sežani videl nov izziv in priložnost za dokazovanje v prvi slovenski ligi.
Za nameček vam verjetno ustreza tudi vloga, ki jo imate v ekipi?Zelo. Sem tip igralca, ki včasih tudi dvigne glas, kar morda koga kdaj zmoti, ampak vse počnem s ciljem, da premagamo tekmeca. Včasih morda res pretiravam, ampak menim, da s tem v ekipi ohranjam potreben naboj.
Kako bi primerjal srbsko in slovensko ligo?Srbska je močnejša, ne nazadnje zaradi šestnajsterice klubov, Partizan in Crvena zvezda pa obenem redno igrata v Evropi. Rekel bi, da je močnejša za deset do 15 odstotkov.
Je Slovenija zadnja postaja na vaši igralski poti?Hehe… Že nekaj let poslušam podobna vprašanja. Vedno se spomnim prelomnice, na kateri sem stal, ko sem dopolnil 30 let. Takrat si niti v sanjah nisem predstavljal, da bom tri leta pozneje podpisal s Crveno zvezdo in dosegel zadetek na polni Marakani. Ko sem s 35 leti nehal igrati za rdeče-bele, sem se za leto in pol preselil v Kazahstan. Lepe trenutke doživljam tudi v Sežani, tako da ne vem, ali sem že pri koncu kariere.
Vrniva se še k aktualnemu boju za slovenskega prvaka. Maribor ali Olimpija?Ne vem… Vem, da ni tretjega, čeprav je Aluminij blizu. Na koncu bosta vendarle odločala Olimpija in Maribor. Vem tudi, da je Tabor lahko konkurenčen enemu in drugemu, sploh ko je na igrišču enajsterica, ki je premagala Maribor. Z njo smo tretja ekipa prve lige, o tem sem prepričan. Če je le popolna, ko manjkata dva, je to že druga zgodba.
Je pa to ekipa tujcev. Kako gledate na nogometno globalizacijo?Treba je pač vzeti v zakup, da je prva liga zahtevnejša od druge in da bodo morali nekateri malce dlje čakati na priložnost ter jo zagrabiti, ko se bo ponudila. S tem v mislih sem se po nogometni poti prebijal tudi sam in ko sem imel v ekipi močnejšo konkurenco, sem v treninge vložil še več energije. Delo se vedno vrne. Ne vedno takoj, morda v drugem delu sezone ali celo v drugem klubu, nekoč zagotovo.
Kaj pa pogled onkraj nogometne kariere, bi želeli postati trener?Ne vem, ne vidim se v tej vlogi, nimam tovrstnega potrpljenja, igralce bi oklofutal že po prvem polčasu… Tudi v vlogi menedžerja se verjetno ne bi znašel, saj sem preveč pošten, da bi se lahko šel njihove igrice. Seveda pa bom ostal v nogometu, ne bom šel med gradbince…
