Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec: Kaj boste rekli mami samohranilki, ki s plačo ne more preživeti otrok?

Ker za tisoče družin predstavlja temelj osnovnega dostojanstva. Ukinitev dodatka za aktivnost je pot v družbo, v kateri ni solidarnosti, v kateri oblast sprejema odločitve brez racionalne utemeljitve z zavajajočim informiranjem javnosti. Z ukinitvijo dodatka se varčuje na račun najšibkejših, večinoma so to zaposleni ljudje, ki ne zaslužijo dovolj, da bi preživeli svojo družino. Z ukinitvijo dodatka bo vlada tem družinam vzela do 205 evrov na mesec in jih pahnila še globlje v revščino.

Ta vlada ima očitno dva popolnoma nasprotna mehanizma za spodbujanje zaposlovanja, ki ju je ironično razvila na isti dan. Na eni strani najbogatejše spodbuja s tem, da jim daje še več denarja, sprejela je namreč davčno reformo, ki bo najbolj povišala prihodke najbogatejšim. Na drugi strani pa najrevnejše spodbuja s tem, da jim denar jemlje. Ko premier Marjan Šarec in večina koalicije govori o socialnih pomočeh in o revnih, uporablja dikcije, ki sporočajo, da so to leni, nemotivirani ljudje, ki zlorabljajo sistem in živijo na naših plečih. Resnica je, da je večina ljudi, ki prejemajo dodatek, že zaposlenih. Moje vprašanje za oblast je: kaj boste rekli mami samohranilki, ki dela osem ur na dan za minimalno plačo in ne zasluži dovolj, da bi preživela svoje otroke? Ji boste rekli, naj se še dodatno aktivira?

Vlada uporablja prefinjeno dikcijo: ljudi želi »motivirati« in jih spodbuditi k delu, kar v razpravah v javnosti in tudi v parlamentu hitro privede do manj politično korektne artikulacije istega – označevanja z lenuhi. Eden glavnih argumentov vlade je bil, da zaposleni na minimalni plači dobijo skoraj enak znesek kot tisti, ki ne delajo in prejemajo socialno pomoč z dodatkom za aktivnost. Takih ljudi ne bi smelo biti, tudi sami predstavniki vlade so priznali, da je takih ljudi »najbrž nič«. Potem so prišli na dan podatki ministrstva, ki so pokazali, da imamo tudi ljudi, ki delajo, pa ne dobivajo plače. Torej na neki način opravljajo suženjsko delo in ker niso plačani, dobivajo socialno pomoč. Takih ljudi je okoli 200.

O njih vemo malo, po vseh pravilih ne bi smeli obstajati. To so ljudje, ki delajo več kot 128 ur na mesec in za svoje delo ne prejemajo niti enega centa plačila. Dve tretjini jih je v delovnem razmerju. Da taki ljudje sploh obstajajo, je škandal. Da po razkritju podatka, da imamo v tej državi, kot kaže, moderne sužnje, ne zvonijo vsi alarmi, pa je tudi škandalozno.

V resnici se je vlada zapletla v številne nelogičnosti, nekonsistentnosti in kontradikcije. Govoriti o spodbujanju, aktivaciji ljudi, ki že delajo, je za moje pojme sprevrženo. Tudi argument, da je treba prostovoljce spodbuditi k temu, da se zaposlijo, tako, da jim vzamejo do 100 evrov dodatka, se pokaže kot nesmiseln takoj, ko pogledamo, kaj se zgodi s socialnimi transferji teh ljudi, ko se večinoma zaposlijo za minimalne ali nizke plače. Zaradi dodatka za aktivnost so te družine trenutno tudi po zaposlitvi upravičene do nekaj socialne pomoči, po ukinitvi pa bodo ostale brez pomoči, njihov dohodek pa bo enak, kot če bi ostali brezposelni na socialni pomoči. V nekaterih primerih bi bili dohodki družine po zaposlitvi celo manjši, kot če bi ostali na socialni pomoči. Kakšna spodbuda je to? Sicer pa je problem širši. Plače so prenizke, zato ljudje ne morejo dostojno živeti. Dodatek je zato socialni korektiv, ki ga nujno potrebujemo.

Najbolje, da vam preberem pričevanje dveh podpisnikov peticije proti ukinitvi dodatka, ki smo jo sprožili v Inštitutu 8. marec. »Sem mama treh otrok, ki imajo posebne potrebe. Prejemam delno plačilo za izgubljeni dohodek in dodatek za delovno aktivnost, ki nam ob najemnini pomeni preživetje.« To je odgovor, kaj pomeni gospodarska rast za te ljudi, ali pa: »Sem samohranilka, invalid tretje kategorije in prejemam dodatek, ki ga imamo za osnovne potrebe, za preživetje. Ne vem, kako bomo preživeli brez tega.« Pod pragom tveganja revščine danes živi 45.000 ljudi več kot pred krizo, gospodarske rasti oni ne čutijo, za njih kriza še traja.

Družine, v katerih je le eden od staršev zaposlen, in enostarševske družine z enim, dvema ali tremi otroki, mame samohranilke, od tega 313 mam samohranilk, ki ne dobivajo preživnine. Po podatkih ministrstva bo enostarševska družina s staršem na minimalni plači in otrokom v osnovni šoli po ukinitvi dodatka za delovno aktivnost imela za 174,69 evra manj denarne pomoči in za 205,41 manjšo skupno vrednost socialnih transferjev. Čeprav vlada govori o tem, da mame samohranilke ne bodo na slabšem, saj prejemajo te in one socialne transferje, ki se bodo povišali, njihove lastne številke dokazujejo, da bodo po ukinitvi dodatka na slabšem v vseh pogledih. Prejemale bodo tako manj socialne pomoči kot tudi manjšo skupno vrednost vseh socialnih transferjev.

Ukinitev bo vplivala na družine, v katerih živi 24.209 najrevnejših med nami. Brez socialne pomoči bo ostalo 2674 odraslih in 1916 otrok, pomoč pa se bo znižala 11.110 odraslim in 8509 otrokom. Večna prejemnikov dodatka za aktivnost je zaposlenih, v delovnem razmerju je 5412 od 9964 prejemnikov, samozaposlenih pa 448.

Lahko navedem primer mame, ki ima tri šoloobvezne otroke. Osemsto evrov denarne socialne pomoči, ki jo dobi vsak mesec, ji še kako prav pride. Kajti najemnina, stanovanjski stroški in osnovne potrebščine za preživetje štiričlanske družine so previsoki za družinski proračun, ki ne dosega praga tveganja revščine. Star avto, ki ga uporablja za prevoz v službo, tudi potrebuje redno vzdrževanje. Če vzameš 200 evrov nekomu s poslansko plačo, pomeni, da bo šel manjkrat na večerjo v restavracijo, da morda ne bo šel v toplice. Če pa vzameš 200 evrov družini, ki je na robu preživetja, to odloča o tem, ali bodo zadnjih 14 dni v mesecu jedli toplo hrano, ali si bodo pozimi lahko oblekli plašč, ali bodo lahko plačali položnice za elektriko. To so zgodbe otrok, o katerih poslušamo v akciji Botrstvo v Sloveniji.

Večina prejemnikov dodatka za aktivnost se v »past neaktivnosti« ni ujela, saj so zaposleni ali samozaposleni. Čeprav se je denarna socialna pomoč zvišala, niti približno ne pokrije 637 evrov minimalnih življenjskih stroškov. V Sloveniji pod pragom tveganja revščine še vedno živi 268.000 ljudi, njihovo število pa se v lanskem letu ni znižalo. Socialna država je v zadnjih desetletjih doživela več udarcev. Od obdobja socialne države, ko je socialna pomoč pomenila, da posameznik dobi sredstva za dostojno življenje, ko se znajde v stiski, se je začel prehod v workfare state (delavna država, op. p.), kjer si je treba socialno pomoč zaslužiti. Socialna država v tem procesu postaja birokratski nadzorovalni mehanizem, v katerem je vpeta paranoja pred »revnimi paraziti«, ki naj bi hoteli na vsakem koraku dobiti nekaj, kar jim ne pripada.

Dodatek za aktivnost je sicer eden od mehanizmov, ki v kombinaciji z prenizkimi socialnimi pomočmi sili ljudi v sprejemanje najslabše plačanih del, zato sem sama na načelni ravni do njega kritična, saj v klasični neoliberalni maniri služi polnjenju in subvencioniranju preslabo plačanih služb. Ampak če ta dodatek danes, ko je že vpeljan in ko predstavlja nepogrešljivo sredstvo za preživetje ljudi, odvzameš, ne da bi istočasno dvignil plače in socialne pomoči, ne narediš drugega, kot da najrevnejšim odvzameš 200 evrov prihodkov. To je pa popolnoma nesprejemljivo.

To je bil predlog SDS, ki so ga vladne stranke podprle v zameno za ukinitev dodatka za delovno aktivnost. Konkretno gre za javna dela, ki jih bodo morali prejemniki socialne pomoči vzeti ne glede na to, za kakšno delo gre, sicer bodo ostali brez polovice socialne pomoči. Vlada torej ustvarja nova prisilna delovna mesta za plačilo, ki pogosto ne dosega niti minimalne plače.