Prvi korak k odgovoru na to vprašanje je, da razumemo, kaj je omogočilo kitajski uspeh v preteklosti. Seznam je res veličasten: tri desetletja gospodarske rasti z dvomestno številko, izjemno povišanje stopnje urbanizacije, in sicer z 18 odstotkov leta 1978 na 57 odstotkov leta 2016, veliko zmanjšanje revščine, po kitajskih standardih z 250 milijonov ljudi leta 1978 na 50 milijonov ljudi leta 2016. S takim ritmom bo Kitajska v naslednjih letih povsem izkoreninila revščino.

Toda Ljudska republika ni bila uspešna že od vsega začetka. Nasprotno, Mao Centungova dogmatična in centralistična politika, utelešena v katastrofi velikega skoka naprej in v fanatični kulturni revoluciji, ni le preprečila, da bi država tehnološko napredovala, ampak je njeno gospodarstvo potisnila na rob propada.

Po podatkih kitajske državne planske komisije je do konca leta 1977 desetletje trajajoča kulturna revolucija (če torej ne upoštevamo še bolj katastrofalnega velikega skoka naprej v letih 1958–1962) Kitajsko in njen nacionalni dohodek stala kar 500 milijard juanov ali 70 milijard ameriških dolarjev. To pa je 80 odstotkov vseh investicij kapitala v prvih 30 letih Ljudske republike in več, kot je bila celotna vrednost kitajskih osnovnih sredstev v tem obdobju.

Sploh je prvih 30 let Ljudske republike zelo malo prispevalo k zmanjšanju revščine. Leta 1978 je okoli 84 odstotkov prebivalcev Kitajske živelo pod mednarodno določenim pragom revščine, ta meja je pri 1,25 dolarja na dan. Dohodek na prebivalca je bil manjši od tretjine povprečja v podsaharski Afriki. Kar 85 odstotkov Kitajcev je tedaj živelo v izoliranih podeželskih vaseh, kjer je primanjkovalo najnujnejših stvari, kot so hrana in oblačila.

Vse se je začelo spreminjati leta 1978, ko je Maov naslednik Deng Xiaoping začel uveljavljati svojo strategijo »reform in odpiranja svetu«. Po zaslugi te spremenjene politike – ki je vedno poskušala nove stvari, opazovala, kaj se pri tem dogaja, ter se ves čas popravljala in prilagajala – se je Kitajska preusmerila na pot hitre industrializacije, ki jo je omogočala velika rast izvoza in ki so jo usmerjale izkušnje držav z nedavnim hitrim in uspešnim gospodarskim razvojem.

Med tem procesom je kitajska vlada spodbujala pritok tujega kapitala, da bi spodbudila in pospešila rast v sektorjih s potencialno komparativnimi prednostmi. Ko je v teh sektorjih postala konkurenčna v svetu, so ji ti pomagali izvesti postopne strukturne spremembe, akumulacijo kapitala ter rast produktivnosti in zaposlenosti.

Takšna strategija je pomenila, da je kitajsko gospodarstvo kljub velikemu domačemu trgu postalo izjemno odvisno od zunanje trgovine. Po podatkih Svetovne banke je leta 2017 trgovina znašala okoli 38 odstotkov BDP – kar je zelo veliko, posebno za tako veliko državo. V tem deležu pomeni velik del predelovalna industrija – več kot polovico v zadnjih 40 letih. Predelovalna industrija pa je odvisna predvsem od tujih neposrednih vlaganj.

Sprva Kitajska sploh ni uvažala surovin za predelavo, saj ni imela dovolj opreme in tehnološkega znanja. Namesto tega je predelovala in sestavljala material, ki so ji ga priskrbele stranke. Ko pa je Kitajska začela pridobivati potrebno opremo, je ta večinoma prihajala od tujih vlagateljev, domača podjetja pa so imela majhno korist od nje. Šele v devetdesetih letih je Kitajska začela predelavo večjih količin uvoženih surovin.

Ta počasni start je temeljil na kitajski strategiji opiranja na moč visokorazvitih gospodarstev, da bi presegli šibkosti kitajskega gospodarstva. Toda glede na institucionalna izkrivljanja, vključno s tem, da je finančni sektor diskriminiral zasebna podjetja, je bila najbrž najboljša pot za kitajska podjetja ta, da so se priključila svetovni vrednostni verigi s »čezmerno« uporabo tujega kapitala.

Ko si je Kitajska nabirala izkušnje in večala kapital – ta proces se je pospešil v devetdesetih letih – je podvojila svoj vložek v to svojo strategijo, ko je odprla obalna mesta (na primer Šanghaj) in regije (na primer delta reke Jangcekjang), da bi pritegnila še več tujih neposrednih naložb. Kitajska vlada je tudi spodbujala domača podjetja, da so s tujimi partnerji ustanavljala skupne družbe. Tako je Kitajska postala svetovni center industrije.

A daleč od tega, da bi se usidrala na dnu svetovne vrednostne verige, se je Kitajska vzpenjala po njej, se hitro tehnološko razvijala in ves čas nadgrajevala svoje industrijske zmogljivosti. Tako je lahko v zadnjih 15 letih močno zmanjšala svojo odvisnost od tujega kapitala.

V zadnjem desetletju pa se je kitajska gospodarska rast precej upočasnila. Glede na dolgoročno naravo dejavnikov, ki so vzrok za to upočasnitev – vključno z manjšim povpraševanjem v svetu za kitajski izvoz, izjemno visoko stopnjo proizvodnje dodane vrednosti v BDP in upadanjem števila delovno aktivnega prebivalstva – se bo ta trend nadaljeval. Če bo torej Kitajska hotela doseči status visokorazvitega gospodarstva do leta 2049, bo morala temeljito spremeniti svoj model gospodarske rasti.

Kitajski voditelji to dobro vedo. Priznavajo, da so časi, ko so v državi rast BDP navajali z dvomestnim številom, najbrž samo še preteklost in si prizadevajo, da bi ustavili povečano zadolževanje, omejili dolžniška in finančna tveganja ter s tem imeli pod nadzorom upočasnjeno gospodarsko rast. Poleg tega poskušajo podpirati rast v sektorju visokih tehnologij. Zato so pospešili odpiranje kapitalu in finančnim trgom.

A da bi Kitajska uresničila Xijevo vizijo, mora iti naprej tako, da bo temeljito spremenila svoj model rasti, da bi zagotovila naslednji generaciji večjo rast dohodka na domačem trgu. Tako je veliko in trajnostno povečanje domačega povpraševanja ključno. To bo najprej zahtevalo nadaljnjo hitro urbanizacijo, tako da se bo prebivalstvo najbolj razvitih mest povečalo na 200 ali 250 milijonov v naslednjih 30 letih.

Poleg tega bo doseganje ciljev, ki jih je postavil Xi, odvisno od tega, ali se bo nadaljevala rast povpraševanja po fizični infrastrukturi in rast množičnih naložb podjetij v stroje in drugo opremo. To bo zahtevalo hitrejši napredek v odpiranju dostopa do slabše razvitih in bolj zaščitenih sektorjev trga, zlasti sektorja storitev, ne le za tuja podjetja, ampak tudi – in to je še pomembnejše – za zasebna kitajska podjetja. Skratka, Kitajska mora iz svoje izjemne velikosti narediti vir gospodarske rasti. Ob tem pa je treba zagotoviti tudi konkurenco na domačem trgu, tako da se ustavi upadanje zasebnega zaupanja v naložbe, kar se je dogajalo v zadnjem desetletju, in izboljša rast produktivnosti celotnega gospodarstva.

Osredotočenje na izvoz je v zadnjih štirih desetletjih nedvomno zelo koristilo Kitajski. Toda v naslednjih 30 letih bo ključ uspeha v tem, da se sprosti izjemen potencial kitajskega domačega trga, posebno z odpravo institucionalnih preprek, ki ovirajo ekspanzijo ustvarjalnosti zasebnih podjetij. Samo tako lahko Kitajska preseže posnemanje razvitejših tekmecev in postane vodilna v svetu pri inovacijah.

Zhang Jun je dekan na Ekonomski šoli na Univerzi Fundan in direktor Kitajskega centra za ekonomske študije iz Šanghaja.

© Project Syndicate, 2019