Njihove razlage so lahko po vsebini tudi sprte z zdravim razumom, lahko sežejo na področje znanstvene fantastike, pa jim kljub temu del prebivalstva sveto verjame. Prav tako lahko vanje verjamejo njihovi »avtorji«, zlasti če imajo duševne motnje. Spet drugi jih zavestno spletajo v laži, ker hočejo zaradi političnega boja z njimi preslepiti ljudi, da bi dosegli svoje namene. Prepričujejo, na primer, da ima vse niti v rokah Milan Kučan z »udbomafijo«, ki vsepovsod steguje lovke, trdijo, da globalno segrevanje ni resnično, si izmišljujejo zarote o migrantih. Trenutno pa je v ospredju trditev, da Slovenija ni pravna država, da vlada »krivosodje«, in ker je pravosodje krivično, je treba izvesti lustracije.
Ne trdim, da vsi postopki na sodiščih potekajo v redu, preveč je ne le razvpitih, temveč tudi dnevnih sodnih postopkov – za 120 evrov so človeku zarubili hišo – ki so načeli naše zaupanje. Ampak namesto da bi kritično opozarjali na posamezne napake in pomanjkljivosti, ugotavljali prave vzroke zanje (pri sodnikih, tožilcih, obtoženih ali pri politikih in njihovih slabih zakonih) ter iskali boljše rešitve, bi nekateri radi izpeljali »lustracije« in nastavili samo svoje »neodvisne« strokovnjake. Osebne in še kakšne druge primere, ki so že zastarali ali še niso končani (Milko Novič, Franc Kangler), problematizirajo kot sporne, sami so le nedolžne žrtve. Potem te posamezne primere posplošijo na celotni sodni sistem in ga obtežijo s svojo teorijo zarote. Tako ravnanje pomeni načrtno laganje in zavajanje.
Nekaj drugega je, če človek zaradi nezrelosti in odsotnosti samokritike neobjektivno krivi druge za svoje težave (na primer za nepriljubljenost med kolegi, zaostajanje v napredovanju na delovnem mestu, za obsodbo na zaporno kazen…). Če ima poleg tega osebnostno motnjo, povezano s sumničavostjo in jezo, se lahko ob različnih sprožilnih dejavnikih psihično »zruši«. V svojih blodnih idejah povsod razkriva zaroto in različne povezave. Nepomembnim dogodkom daje poseben pomen. V tem primeru pa gre za bolezensko stanje, ki ga je treba zdraviti.
Naj se vrnem k trobilcem »krivosodja«. Zadnje dni smo priča njihovim zgoščenim napadom: Franc Kangler zlorablja neustavno (?) komisijo državnega zbora za osebne »krivice«, vrstijo se napadi Klemna Jakliča s podporo »desnih« pravnikov na podpredsednika Mateja Accetta na ustavnem sodišču in rumenim strankinim medijem se je pridružila še nacionalna televizija. RTV Slovenija že nekaj časa pomaga pri širjenju teorije o »krivosodju«, gost, kot je sodnik Zvjezdan Radonjić, pa jim zaradi svojih enakih »prepričanj« pri tem koristi.
Njegova zgodba, verjamem, zanj osebno ni prav nič prijetna – čeprav verjetno v veliki meri nima zveze z resničnostjo – kot niso prijetne njegove hude žalitve in obtožbe za tiste ljudi, ki jim jih je javno netaktno izrekel. Drugo vprašanje je, koliko gledalcev verjame pripovedi o strašanskih pritiskih in še bolj o neverjetnih vzrokih zanje ter strašenju o globoki državi, njenih lovkah in truplih. Upam, da je večina Slovencev še ohranila zdravo presojo.
Za odgovorno urednico Manico Janežič Ambrožič pa imam nekaj vprašanj. Se vam zdi primerno takšno javno »sojenje« in komentiranje sodb, ki še niso pravnomočne? Kdaj boste povabili ljudi, ki jih je sodnik Radonjić tako grobo klevetal (vi ste pa to dopustili), da si bomo lahko ustvarili bolj objektivno mnenje? Saj imamo menda pravico do nepristranske in uravnotežene seznanitve, mar ne?
Polona Jamnik, Bled
