O krizi kapitalizma

Najprej nekaj splošnih opredelitev o kapitalizmu. Relevantne so predvsem naslednje njegove značilnosti: a) gospodarstvo je tržno; b) podjetja, upravljajo njihovi največkrat privatni lastniki; c) ključni dejavnik uspešnosti gospodarstva je država. Slednja podpira gospodarstvo predvsem s temi aktivnostmi: vzdrževanje pravne države, skrb za splošno gospodarsko okolje (infrastruktura, izobraževanje, denarni sistem…), regulacija in razvojno usmerjanje gospodarstva, preprečevanje za večino nesprejemljivih socialnih razlik. Kako uspešno država izvaja naštete aktivnosti, je odvisno predvsem od njenega upravljanja. Drugače povedano: ključni dejavnik, ki kapitalizmu zagotavlja učinkovitost in družbeno sprejemljivost, je upravljanje države; če je to učinkovito, pošteno in daje koristim večine prednost pred interesi kapitala, je kapitalizem splošno učinkovit in sprejemljiv, sicer pa deluje bolj ali manj problematično.

Kapitalizem, kakršnega smo poznali v ZDA in Evropi prva desetletja po drugi svetovni vojni, je bil nedvomno ekonomsko uspešen in za večino sprejemljiv. Države so se torej takrat dobro upravljale, kar pomeni, da je tudi parlamentarna demokracija, na kateri je bilo to upravljanje zasnovano, dobro delovala. V 80. letih prejšnjega stoletja pa je v ZDA pri upravljanju države prevladala nova, neoliberalna usmeritev, ki se je v praksi odrazila predvsem tako, da se je država odrekla eni svojih temeljnih, zgoraj navedenih aktivnosti, da namreč preprečuje nesprejemljive socialne razlike, in je tako na široko odprla pot vladavini kapitala. Preusmeritev je takratna Reaganova vlada učinkovito udejanjila tako, da je najvišjo davčno stopnjo na dohodke, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja znašala v ZDA 90 odstotkov, znižala na 35 odstotkov. Ta sprememba, po kateri so se postopoma zgledovale tudi druge države, je pomembno vplivala na upravljanje držav, razmerja v družbi in značaj kapitalizma. Razvili smo nov, neoliberalni tip kapitalizma, ki se od prejšnjega razlikuje predvsem v tem, da temeljne, predvsem pri upravljanju držav prevladujoče družbene vrednote (poštenost, resnica, solidarnost…) vse bolj spodrivajo neoliberalne »vrednote«, to so pohlep, laž in tudi druga neetična ravnanja.

Parlamentarna demokracija sicer formalno še vedno deluje, po vsebini pa je močno onemogla, saj si je predvsem veliki finančni kapital uspel državo v veliki meri podrediti in slednja tako danes prednostno podpira njegove interese.

Neoliberalni kapitalizem je zaradi slabega upravljanja države ekonomsko vse manj učinkovit in ni več sposoben tekmovati s kapitalizmom kitajskega tipa.

Socialne razlike so danes tako velike, da so postale eden osrednjih dejavnikov, ki preprečuje normalizacijo družbenih razmerij in ustvarja dobro okolje za uveljavljanje drugačnih, nedemokratičnih oblik upravljanja države. Slabo upravljanje držav in podrejanje podjetij zahtevam po čim večjem dobičku povzroča uničevanje naravnega okolja, ki utegne resno ogroziti prihodnost človeštva.

Neoliberalnemu kapitalizmu ni uspelo povsod v enaki meri spodriniti prejšnjega, »socialnega« kapitalizma. Najuspešnejši je v državi, kjer se je rodil, to je v ZDA. Manj slabega povzroča v Evropi, kar velja predvsem za njen severni, protestantski del. Zelo ugodno okolje za uveljavljanje so mu v Evropi ponudile nekdanje socialistične države. To velja tudi za Slovenijo, kjer je škoda, ki jo povzročata slabo upravljanje države in njeno skoraj kolonialno podrejanje interesom tujega kapitala, še posebno velika. Ne gre prezreti, da se tudi naša širša domovina, to je Evropska unija, upravlja na način, ki sledi praksam neoliberalizma; na to prav ta čas opozarjajo tudi težave, ki jih ima zaradi »koruptivnih ravnanj« pri sestavljanju nove evropske vlade njena predsednica.

Neoliberalni kapitalizem je torej izjemno problematičen tip kapitalizma, ki je potreben temeljite prenove. Poleg njega pa je danes v svetu aktualen še en tip kapitalizma, ki ga razvija Kitajska. Ta je v nasprotju z neoliberalnim izjemno ekonomsko učinkovit. In kako pojasniti njegovo vitalnost? Kitajci svojo državo očitno zelo učinkovito upravljajo v korist večine, medtem ko je neoliberalizem v tem vse šibkejši. Kitajski model upravljanja države je avtokratski in pozna zgolj eno, komunistično stranko, upravljanje držav z neoliberalnim kapitalizmom pa je zasnovano na večstrankarski, parlamentarni demokraciji. Slednjo si je kapital v zadnjih desetletjih s korupcijo in podobnimi prijemi podredil do te mere, da deluje vse bolj le v njegovo korist in ne v interesu večine. Kriza neoliberalnega kapitalizma je torej predvsem pogojena s krizo parlamentarne demokracije.

Za zdravljenje demokracije se ponujata vsaj dve poti. Ena je ta, da se nadomesti z avtoritarnim vodenjem države, kar se v Evropi v nekaterih državah že dogaja (Rusija, Madžarska…), pri čemer pa se formalno ohranja parlamentarna demokracija. Ta pot ni prav obetavna, saj si od nje tudi zaradi kulturnih razlik ne moremo obetati podobnih rezultatov, kot jih dosegajo Kitajci. Prednost naj bi zato imela druga možnost, to je sistemska prenova parlamentarne demokracije. Kot prvi korak v tej prenovi bi bilo treba pripraviti prepričljivo analizo slabosti sedanjih sistemskih rešitev, na katerih je zgrajena parlamentarna demokracija; pred sto leti so bile namreč številne od njih neoporečne, v zadnjih desetletjih pa so se tako izrodile, da zadovoljujejo le še potrebe kapitala in torej demokracijo po vsebini dobesedno onesposabljajo. Njihove slabosti lahko dokaj dobro prepoznamo, če primerjamo naš, slovenski model upravljanja države (volilni sistem, oblikovanje vlade, vloga neposredne demokracije – referendumi) z modelom, ki ga uporabljajo v Švici; v tej državi namreč demokracija še vedno dobro deluje in zato jim tudi kapitalizem ne povzroča večjih težav, vsaj ne doma.

Eden od scenarijev, po katerem bi lahko zadovoljivo sanirali obolelo demokracijo in s tem tudi kapitalizem, bi lahko bil takšen: a) po izkušnjah Švice prenoviti model parlamentarne demokracije; b) država naj začne, podobno kot kapitalizem pred nekaj desetletji, pospešeno omejevati za večino nesprejemljive socialne razlike (zelo progresivni davki na visoke dohodke, preprečevanje davčnih oaz, rigorozno preprečevanje korupcije…). Žal so možnosti za izvedbo tega ali podobnega scenarija za zdaj zelo omejene, saj bi mu vladajoče politike učinkovito nasprotovale, volilci pa nimamo potrebne demokratične moči, da bi spremembe izsilili. Na ta problem, ki ga ne gre podcenjevati, nas opozarja tudi potek dopolnjevanja volilnega sistema, ki smo mu pri nas pravkar priča; politične stranke namreč solidarno nasprotujejo vsakršni rešitvi v volilni zakonodaji, ki bi lahko resneje omejila strankokracijo, to je vladavino političnih strank, v kar se je po vsebini izrodila demokracija. Razlogov za optimizem, da nam bo kmalu uspelo preusmeriti sedanje katastrofično delovanje kapitalizma, torej ni prev veliko. Pa vendar: upanja ne gre opustiti.