Druga, zame pomembna novost v tej celotedenski »blokadi« med besnimi, tudi že povsem nerazumnimi osebnimi napadi na posamezne ustavne sodnike z ene strani in njihovo obrambo z razkrivanjem grehov »napadalcev« z druge strani je bila presenetljiva informacija, ki mi jo je (šele) v sredo popoldne po e-pošti poslal eden od Accettovih podpornikov (ne z ustavnega sodišča): da je vse tisto, kar naj bi bil Accetto pred letom in pol kolegom zamolčal, že štiri leta prej javno povedal v intervjuju v Dnevniku (13. 9. 2014). Prebral – drži! Kako to dejstvo okrepi verodostojnost pojasnil predsednika US in drugih sodnikov (razen delno Šorlija), da je isto ustno povedal tudi njim, je menda vsakomur jasno. Nadvse verjetno, že skoraj dokazano je torej, da Accetto kolegov ni zavajal z neresnico (lagal) – čeprav se lahko seveda čudimo, kako da se na ta bistveni razbremenilni dokaz cel teden, odkar ta besni spor traja, nihče ni spomnil. Moja razlaga: ker so tudi v tem času ustavni sodniki tako preobremenjeni s skrajno težkimi zadevami, da komaj dihajo.
Toda to pa seveda odpre novo vprašanje: kako je pa potem v uradni sklep o Accettovi neizločitvi prišla trditev, da naj bi bil Accetto takrat svojo udeležbo pri nastajanju programa SMC in svoje stike s Cerarjem (razen »profesorskih«) zanikal? Ker je bil prav ta stavek v uradnem sklepu za Accettove kritike jasen dokaz, da je lagal, bi moralo zdaj ustavno sodišče njim in vsej javnosti pojasniti, kako je do te prav neverjetne napake lahko prišlo in kdo je zanjo odgovoren – Accetto pa, zakaj na to ni reagiral, ne takrat ne zdaj.
Tretje pomembno novo dejstvo, na katero pa me je nekdo (tudi zunaj ustavnega sodišča) opozoril komaj pol ure pred snemanjem tistih Odmevov, tako da tam o tem še nisem mogel reči ničesar, postavlja v še bolj kritično luč to, da je Jaklič za šele zdaj razkrite »dokaze« o Accettovem domnevnem laganju vedel že takrat, ob odločanju o zahtevi za Accettovo izločitev, a jih je takrat zamolčal in nato od razkritja odstopil »v interesu pomiritve«, zdaj pa jih je z nekim zapletenim »procesnim manevrom« v drugi zadevi privlekel na dan. Vse doslej sem mislil, da je to Jakličevo ravnanje lahko zelo sporno »samo« v moralnem pogledu (a morda opravičljivo s pomembnostjo tako razkritega) – iz odločbe US v zadevi št. Up 679/06 iz leta 2007 pa izhaja, da bi tako ravnanje lahko pomenilo celo kršitev ustavnih dolžnosti sodnika (kršitev 23. člena ustave). Tudi to bi bilo zdaj treba še preveriti.
Lahko zdaj upamo, da bodo ustavni sodniki – ob vsem drugem napornem delu – vendarle razrešili in tudi javnosti ustrezno pojasnili ta svoj notranji spor, od katerega ustrezne razrešitve je nedvomno odvisna njihova sposobnost za nadaljnje delo ter njihov ugled v javnosti? Od vseh devetih podpisana izjava bi bila tu seveda idealna – a tudi večinski, vendar povsem jasen odgovor na še odprta bistvena vprašanja bi, upajmo, omogočil nadaljnje uspešno delovanje tega tako pomembnega organa. Kako vse to (idealne in manj idealne rešitve) onemogoča politikantsko navijaštvo zlasti desnih, a žal tudi levih ne le ekstremističnih navijačev, ampak tudi medijev (tudi formalno sredinskih ali nevtralnih) in tudi političnih strank, je pa tako jasno, da je skoraj odveč omenjati. Le spomnim še enkrat tudi na to.
Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik
