Analitiki so lahko ob tem hitro ugotovili dvoje: da bi lahko bili odkupi v skupnem seštevku zelo obsežni, do konca prihodnjega leta več kot 400 milijard evrov, in da bo to trčilo ob lastno omejitev nakupov v višini tretjine izdanih obveznic posamezne države, kar naj bi se zgodilo prav tako prihodnje leto. Pri državah, ki so bolj zadolžene, kot sta Italija in Francija, to ne bi smel problem, saj ima ECB trenutno v lasti le okoli petino izdanih obveznic, pri Nemčiji in Nizozemski pa je že zelo blizu temu limitu. Nekateri investitorji tako pričakujejo, da se bo ECB prej ali slej odločila zvišati še ta limit. Prav to je tudi eden izmed razlogov za zadnja gibanja obveznic, kjer je 10-letnim nemškim državnim obveznicam v zadnjem mesecu zahtevana donosnost zrasla z –0,6 odstotka na –0,35 odstotka. Nasprotno pa je višina zahtevane donosnosti za periferne države ostala večinoma nespremenjena, kar pomeni, da se je med obojimi razlika zmanjšala vsaj za 25 bazičnih točk.
Septembrska inflacija v območju evra v višini 0,8 odstotka ne samo dovoljuje nadaljnje nakupe obveznic, še več, kar kliče po njih. Prav tako so pričakovanja glede petletne inflacije rekordno nizka v višini 1,2 odstotka. Ko je ECB začela s kvantitativnim sproščanjem leta 2015, so petletna pričakovanja znašala 1,6 odstotka. Prav zaradi omenjenih podatkov investitorji pričakujejo, da se bo kljub podatku, da je več kot 8 bilijonov državnih evrskih obveznic z negativno obrestno mero, zahtevana donosnost obveznic še zniževala. Tako naj bi nemška 10-letna državna obveznica čez eno leto dosegla donosnost –1 odstotek. Pričakovana nižanja obrestnih mer v ZDA in dodatno odkupovanje obveznic, ki ga je ameriška Fed pripeljala skozi stranska vrata, samo še bolj utrjujejo ta pogled. Neskončnost odkupov ni več tako imaginarna, kot bi si mislili.
