Ko jo ulovimo, je Iva Devetak vsa zadihana. V ulično korito pred društvenimi prostori je s sodelavkami pravkar zasadila nove smrečice, predvsem pa je njen urnik zabasan z množico dejavnosti za otroke, mladostnike in družine, s katerimi se ukvarja, odkar je leta 1982 sprejela delo sekretarke pri Zvezi prijateljev mladine Nova Gorica.
»Odkrito povem, da takrat nisem kaj dosti vedela o tej organizaciji, a bil je izziv, ki sem ga sprejela, potem pa totalno padla notri!« se spominja. »Takrat so bile to družbene organizacije, ampak smo se ravno tako kot danes morali boriti za svoje mesto, za prepoznavnost in za to, da našega delovanja niso podpirali samo moralno, ampak tudi finančno!«
Družba brez nevladnikov? Blazno revna
V letošnjem Tednu otroka je bilo v prostorih Medobčinskega društva prijateljev mladine za Goriško še posebej sladko, veselo in pisano. Skupaj z otroki in starši ter sodelavci so praznovali so 60. obletnico neprekinjenih letovanj za otroke in 20. obletnico neprekinjenih ustvarjalnih delavnic s prikupnim imenom Ponedeljčice, ki jih za svoje male in velike uporabnike med šolskim letom pripravijo na čisto vsak ponedeljkov popoldan.
Iva Devetak pripoveduje: »Ko sem zbirala gradivo za jubilejni zbornik o naših letovanjih in brskala po Primorskih novicah za leto 1959, sem našla en velik članek z velikim naslovom Uspehi in težave društev prijateljev mladine. In ko sem brala, sem se lahko samo nasmejala le rahlo nasmehnila. Novinar piše o uspehih, ki jih dosegajo primorska društva prijateljev mladine, opeva dosežke, našteva, našteva, in težave - katere so bile? Finančne! Brez zaposlenih, ena strokovna sodelavka, ki je imela plačani dve uri na teden … Dve uri na teden! Tako je bilo leta 1959 in danes smo skorajda tam. Pol koraka naprej, kaj več pa ne in to me žalosti. Sicer optimistično upam, da se stanje spreminja na bolje …«
Verjame, da bi bila družba brez nevladnega sektorja »blazno revna, čeprav gremo včasih komu tudi na živce.« Pojasnjuje: »Dopolnjujemo storitve javnega sektorja. V tistem pozitivnem smislu! Mašimo primanjkljaj. Ne le na področju sociale, pravic družine in otrokovih pravic, ki so moja področja delovanja, pač pa tudi na drugih področjih - turizma, kmetijstva, športa, okoljevarstva, kulture.«
Utrjevanju ugleda nevladnikov v družbi je posvetila velik del svojega poklicnega življenja. »Ker tudi na začetku naše nove države ni bilo posluha za nas! V prvih letih samostojne Slovenije nisem manjkala na nobeni delavnici, seminarju ali srečanju, kjer smo razpravljali o novi zakonodaji o društvih, fundacijah in zavodih, ali ko smo sprejemali strategijo razvoja nevladnih organizacij. Pa za to, da bi se 0,5% dohodnine stekalo v sklad za nevladni sektor, sem si tudi prizadevala!«
Najlepši spomin iz otroštva
Leta 2009 se je upokojila, saj so občine z njihovega območja bistveno zmanjšale obseg financiranja in ukinile namenska sredstva za stroške dela na društvu. »Še dobro, da sem ravno izpolnila pogoje, da grem v penzijo!« Kljub temu niti za hip ni prenehala hoditi v pisarno. Še zmeraj dela vsak dan, kakor da bi hodila v službo. Zdaj so končno spet na zeleni veji, Iva Devetak pa si je zadala, da v društvu prepričajo lokalne župane in svetnike, da je društvo vredno zaupanja za financiranje enega strokovnega delavca: »Ta cilj mi res veliko pomeni ...«
Ponosna je, da je vsa ta leta preživela v svoji najljubši nevladni organizaciji. Leta 2013 so popolnoma iz nič in popolnoma prostovoljno vzpostavili Družinski center Trojka, ki je namenjen opolnomočenju ranljivih skupin, družin in otrok; v letu 2017 so z njim uspeli na štiriletnem razpisu Ministrstva za družino. »Tisti, ki pridejo, vedo, da so tu enaki vsem ostalim. To je najpomembnejše. Da otroci ne čutijo razlik.«
Prav tako od leta 2015 upravljajo počitniški dom Triglavska roža v Trenti, ki jim ga je v skrb zaupala Zavarovalnica Triglav. V njem redno počitnikujejo mladi in manj mladi, predvsem enostarševske družine, otroci na različnih taborih znanja, bolni otroci in otroci iz socialno ogroženih družin. »Ko smo rezali torto ob 60. obletnici neprekinjenih letovanj, je k meni pristopil mladi očka in zašepetal: 'Iva, kolonije z vami so najlepši spomin iz mojega otroštva!'«
Pri tem je Iva Devetak žalostna, ko poleti s prošnjo za brezplačno letovanje prihajajo mladi starši, ki so bili z njimi na letovanjih v revščini že takrat, ko so bili sami otroci. »Prenašanje revščine iz roda v rod me zelo žalosti. Tega ni tako malo.«
Od samega začetka je tudi koordinatorica otroškega parlamenta, ki letos prav tako praznuje – 30 let, prav toliko kot Konvencija o otrokovih pravicah! »Otroški parlament je velika ura demokracije, tako rada jih poslušam. Včasih sem prav užaljena, ko slišim kakšnega politika: 'Saj to so jim učitelji napisali.' Kaj takega lahko izjavi le nekdo, ki sploh ni v stiku z otroki. Kdor pa z njimi dela, ve, da imajo otroci ogromno zamisli, želijo biti aktivni in solidarni in soustvarjati družbo. Od otrok se lahko veliko naučimo.«
