Nič ni na svetu tako pošastnega, kot je človek, ugotavlja zbor v Antigoni, eni najbolj znanih in najpogosteje razlaganih starogrških tragedij. Na videz preprosta zgodba, ki pa jo je hkrati nemogoče razvozlati, ima novega interpreta v podobi Slavoja Žižka, ki je svoje varno okolje filozofa in zabavljača na predlog Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu zamenjal za dramatiko. Igra, ki jo je napisal leta 2015 in je prvo postavitev doživela v novomeškem APT pod naslovom Trojno življenje Antigone v režiji Matjaža Bergerja, je zdaj doživela novo videnje s podpisom Angele Richter, nemške režiserke in aktivistke hrvaških korenin.
S produkcijskega vidika gre za dobro zamišljeno kombinacijo: režiserka, katere delovanje zaznamuje tudi vztrajanje pri zakonih in pravičnosti v digitalni dobi, kar jo neredko povezuje z najbolj znanimi svetovnimi žvižgači, bi morala dodati odrsko meso dramskemu eseju zvezdniškega filozofa, ki govori o večni napetosti med posameznikom in družbo. Toda v uprizoritvenem pogledu ostaja predstava (kljub za hrvaške razmere presenetljivi tehnološki dovršenosti) na zgolj deklarativni ravni, igralski prispevki pa omejeni s statičnim kadriranjem, hrupno montažo in počasnim, didaktičnim ritmom.
Slednji je morda posledica želje, da bi se Žižkove retorične obrate dobro slišalo in razumelo, kar v takšnem projektu ni nepomembno, vendar bi bilo takšno Antigono, ki jo določa zlasti impresivna scenografija Petra Baura, v središču katere se vrti ogromna stekleno-jeklena kocka, lažje spremljati kot instalacijo. Za sploščenost izvedbe je torej bolj kriva ilustrativnost uprizarjanja kakor pa nastopajoči, med katerimi so prvakinja Alma Prica, Mislav Čavajda, Filip Vidović in – v naslovni vlogi – Iva Mihalić.
Slavoj Žižek je svojim psihoanalitičnim razlagam zgodbe o Antigoni dal dramsko obliko v želji, da bi bila ta hkrati tudi odmev številnih predhodnih besedil, od katerih prevzema motive ali z njimi polemizira. Zato ima igra tri možne konce, primerne za današnje razmere in izkušnje revolucij, ki žrejo svoje otroke. V prvem Antigona in Kreon ostaneta smrtna sovražnika, v drugem se spravita in s tem izzoveta rušilni upor drhali, v tretjem pa se upre zbor meščanov, ju vrže z oblasti in obsodi na smrt. Logika slednjega je pravica tistih, ki so »utrujeni od stanja v senci«, ki jih ne zanimajo spori okoli zakonov, ampak zakon, ki je enak za vse – onkraj razrednih delitev ter oblastniških in čustvenih osebnih ambicij, ki se sklicujejo na boga, zakone ali usodo.
Cinizem uporabne aleatorike, pri kateri se kocka taktično obrača in pri tem odseva tako občinstvo kot oder, ni v tem, da so igralci razporejeni tudi med gledalce, temveč v dejstvu, da se sami protagonisti izogibajo zavzemanju stališč. Igra je navsezadnje ukročena z gledališkim okvirom »predstave o spreminjanju sveta«, ki gledališče razreši odgovornosti za družbene spremembe. Vseeno pa je jasno, za kateri konec glasuje samo besedilo; toda dozdevno vzpostavljanje demokracije v gledališču, medtem ko se tista »prava« demokracija zunaj gledaliških stavb vse bolj seseda, je v najboljšem primeru zgolj simulaker simulakra, v najslabšem pa jalova visokotehnološka travestija, ki stavi na »zdrav razum« meščanskega občinstva.
