In če je ta njegov moralni prestopek odkril nekdo, ki se mu tudi da kaj očitati? Če se tudi njemu dokaže enak (ali enako hud) prestopek, mora slediti enaka sankcija, jasno. Če kaj manj hudega, a še vedno spornega, bo pa spet treba ravnati enako kot v drugih primerih spornih ravnanj ustavnih sodnikov ali drugih javnih funkcionarjev: to izpostaviti javni kritiki in njenemu vplivu na prihodnje ravnanje tako prizadetega kot vseh drugih, vključno z ustreznimi pravnimi sankcijami, kadar so mogoče, drugače pač »samo« z moralnimi. Sam tu kot sporno ocenjujem med drugim to, da je Jaklič, kot to sam piše, za ta Accettov prestopek vedel že takrat, ko se je o tem prvič odločalo, pa je takrat »v interesu pomiritve« odstopil od njegovega razkritja, nato pa ob bistveno drugačnem sporu to spet potegnil na dan. A okoliščine za natančnejše vrednotenje tega njegovega ravnanja so tako zapletene, da se tu v to ne morem spuščati. Mnogo preprostejši test za presojo Jakličeve doslednosti pri uporabi kriterijev za izločanje potencialno pristranskega sodnika bo njegov lastni primer, izpostavljen v Dnevnikovem članku 22. oktobra: ali bo predlagal svojo izločitev pri odločanju o nekem predlogu, ki ga je na ustavno sodišče (po zatrjevanju Dnevnika) vložila SDS. Počakajmo, pa bomo videli.

Moram pa še nekaj dodati k mnenju gospe Jamnik, da sodnik Jaklič »s svojim vedenjem škoduje ustavnemu sodišču v celoti, odnosom med sodniki« in tako dalje. Da je to tudi po mojem mnenju zagrešil v tem svojem zadnjem ločenem mnenju, sem v svoji javni reakciji že zapisal in ponavljam: »Njegov očitek kolegom, da so pri tem odločali nepošteno in celo 'intelektualno podhranjeno', je zame tudi po vsebini povsem neutemeljen, po tonu pa za strpne odnose v tako pomembnem organu zelo škodljiv in nesprejemljiv.« Svoje, tudi zame zelo moteče pojmovanje strokovne in moralne vzvišenosti nad kolegi je celo javno izrazil že večkrat – kako je s tem v njihovih internih posvetovanjih, pa seveda ne vemo. To je za dobre delovne odnose v tako pomembnem organu seveda lahko zelo moteče, a zoper take (in drugačne) osebnostne napetosti in trenja v kolegijskih organih drugega sredstva kot javna kritika in potrpljenje pač ni, zlasti v ustavnem sodišču ne, kjer je enkrat izvoljeni ustavni sodnik praktično neodstavljiv – razen če huje krši zakon in ustavo.

Na drugi strani pa želim tudi ob tej, drugače sicer obžalovanja vredni priložnosti vendarle ponoviti to, kar pa sem v preteklih dveh letih ob drugih ločenih mnenjih sodnika Jakliča že večkrat javno zapisal: čeprav sem njegovi izvolitvi kar najostreje nasprotoval, pa sem nato njegova, zame izvrstno argumentirana ločena mnenja javno podprl – in še danes štejem njegovo navzočnost na ustavnem sodišču za nepogrešljiv prispevek k dvigu kakovosti njegovega delovanja, še zlasti zoper pretirani formalizem, katerega lovke so se žal močno prisesale tudi na naše ustavno sodišče.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče