V Združenju gluhoslepih Slovenije Dlan so ponosno predstavili knjigi Zgodbe ljudi, ki slišijo s srcem in gledajo z dlanmi:Živeti z gluhoslepoto in Haptični način sporazumevanja z ljudmi z gluhoslepoto. »Gluhoslepi še vedno niso dovolj vidni in slišani, prav tako se je treba zavzemati za priznanje poklica tolmača,« je na predstavitvi poudarila predsednica Evropske zveze gluhoslepih Sanja Tarczay iz Hrvaške, ki je v sosednji državi veliko naredila za izboljšanje zakonskega statusa gluhoslepih. Je tudi prva gluhoslepa doktorica znanosti na Hrvaškem.
Izzivi gluhoslepih
»Ljudje z gluhoslepoto so izjemno prijazni, in če so deležni ustrezne strokovne pomoči, tudi izjemno hvaležni. Tako malo je potrebno s strani večinske družbe in tega smo kot Slovenci zagotovo sposobni,« je prepričana Simona Gerenčer Pegan, sekretarka Združenja gluhoslepih Slovenije Dlan.
Gluhoslepi so tisti, ki v svojem načinu sporazumevanja s ponosom zapojejo slovensko himno, pa vendar so to ljudje, ki živijo na skrajnem robu družbe, tudi finančno. Čeprav je letos začel veljati zakon o osebni asistenci, je za njih velika ovira ta, da morajo vračati polovico dodatka za pomoč in strežbo, osebnega asistenta pa ima le peščica. Ker o njih mnogokrat odločajo drugi, pogosto ne dobijo celovitih informacij o svojem položaju, kaj šele, da bi pri tem lahko dejavno sodelovali.
Kljub napredku na nekaterih področjih pa v združenju Dlan še vedno opozarjajo, da je treba urediti možnost tolmača za gluhoslepe, saj je pravica do jezika in sporazumevanja temeljna človekova pravica. »Prepričana sem, da imamo v Sloveniji dovolj znanja in sposobnosti, da s skupnimi močmi to uredimo tako, da bo najbolje za tiste, ki to zares potrebujejo,« so bile besede Gerenčer-Peganove. Izpostavila je, da v združenju poznajo 23 načinov sporazumevanja z gluhoslepimi, kar je izjemno veliko. Pri tem so lahko vzor drugim državam, ki tega področja še nimajo urejenega ali pa se o gluhoslepoti sploh še ne pogovarjajo.
Besede, skrite v dlaneh
Gluhoslepi se morajo velikokrat odločiti, ali bodo pravice uveljavljali kot gluhi ali kot slepi, kot gluhoslepi jih namreč ne morejo. Gre za področje, ki ga je nujno treba urediti, kajti ti ljudje ne morejo kar naenkrat postati ali eno ali drugo. »Ko govorimo o tolmačenju gluhoslepim, imamo v mislih številne načine sporazumevanja z njimi in ne znakovnega jezika,« poudarja Peganova. Enega izmed dopolnilnih načinov sporazumevanja, ki poteka na zgornjem delu hrbta, zgornjem delu nadlakti in ramenih, so predstavili v knjigi Haptični način sporazumevanja.
Zgodbe ljudi, ki slišijo s srcem in gledajo z dlanmi: Živeti z gluhoslepoto pa je prva zbirka življenjskih izpovedi gluhoslepih pri nas. Skozi 14 različnih zgodb je prikazano, da gluhoslepote ne moremo primerjati z eno ali drugo invalidnostjo. Življenje v temi, kjer ni nobenega zvoka, seveda ni enostavno, a delo in poslanstvo združenja gluhoslepih uspešno gradi mostove tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi pretežko.
