»Trpečih ljudi, ki so daleč od nas, ne smemo izključiti zgolj zato, ker se njihove vojne dogajajo tisoče kilometrov stran, češ, še sreča, da se to ne dogaja pri nas. Ne! Pomagati je treba povsod, tudi če je daleč. Ljudem moramo pokazati, da niso pozabljeni. To je za naše skupno dobro. Za dobro tega sveta.«
Zavod Krog, ki ima svoji izpostavi v Ljubljani in Velenju, izvaja raznovrstne projekte s področja ozaveščanja, humanitarne dejavnosti, razvojnega sodelovanja in medkulturnega dialoga. Najsi gre za priseljenske otroke v Sloveniji, za brezdomne sirote v Bosni in Hercegovini, za ženske v begunskih taboriščih v Libanonu: pristop je zmeraj isti. »Opolnomočiti ljudi, da se bodo lahko v življenju sami znašli. Pomagamo jim narediti prvi korak, da si opomorejo, normalizirajo vsakdanje življenje in najdejo izgubljeno samozavest, nato pa jim stojimo ob strani, da najdejo svoj prostor pod soncem.«
Treba se je znati postaviti zase
Emina Hadžić pravi, da je občutljivost za družbeno pravičnost in odgovornost razvila že v otroštvu. Njena starša sta se v 80. letih prejšnjega stoletja v Slovenijo priselila iz Bosne in Hercegovine in med sošolci v osnovni šoli v Ljubljani je doživela marsikatero bridko diskriminacijo zaradi svoje etnične in verske pripadnosti. Soočati se je morala z očetovim nasiljem v družini in ves čas šolanja je delala, da je lahko finančno pomagala mami.
Leta 2000, v prvem letniku študija ekonomije, je napisala svoj prvi članek za časopis Bošnjak, glasilo slovenske bosanske diaspore: reportažo o mestecu Počitelj v Hercegovini, ki jo je prevzelo s svojo kulturno in zgodovinsko pomembnostjo. Zavedla se je, da mora biti vsak ponosen na svoje korenine, in začela sebe in druge učiti, kako se postaviti zase in za svojo kulturo. Ves čas študija se je udejstvovala kot prostovoljka, tudi v sodelovanju s pomembnimi domačimi in mednarodnimi inštitucijami, recimo s slovenskim Ministrstvom za zunanje zadeve.
»Leta 2008 sem začutila, da moram iti na samostojno pot, ustanovila sem Zavod Krog in donatorji in sponzorji so mi kar sledili. Zaradi zaupanja, ki je nujno bogastvo, saj omogoča, da lahko projekte dolgoročno razvijaš. Najprej smo delovali na Zahodnem Balkanu, ko smo pridobili dovolj izkušenj, smo šli na Bližnji Vzhod, delali smo v Afganistanu, Libanonu, Jordaniji, Egiptu, pa v Ugandi, v Afriki, in seveda tudi v Sloveniji. Naše delo je raznoliko, večplastno, a naša posebna pozornost zmeraj velja socialno ogroženim, družinam, ranljivim skupinam, predvsem ženskam, otrokom …«
Ko odpreš Pandorino skrinjico
Dejavnosti Zavoda Krog variirajo in z njimi tudi sodelujoči podporniki in strokovnjaki. Včasih kakšen projekt traja leta in leta, kakor na primer Podari nasmeh. »Šlo je za rehabilitacijo socialno ogroženih otrok Zahodnega Balkana, ki so živeli v revščini, zlorabljeni otroci, zapostavljeni, brezdomni ... Projekt je trajal 11 let in se napajal izključno iz donacij. Sodelovali smo s šolami, centri za socialno delo po Balkanu, otroci so vsako leto tudi počitnikovali na Slovenski obali. Danes je veliko teh otrok že doštudiralo, ali pa so dobili službo in imajo svoje družine. Spremljamo jih prek spletnih družabnih omrežij in neskončno smo veseli, ko vidimo, da so na dobri poti. To je ključ: da se otroci usmerijo na pravo pot, da dobijo samozavest, da si krepijo znanja za svoje življenje in si znajo sami pomagati, ker vsega mi seveda ne moremo rešiti. To, da imajo ti otroci izobrazbo – to je neprecenljivo! Zagotavlja jim, da bodo živeli boljše življenje od svojih staršev.«
Trenutno bi si najbolj želela, da bi imeli dovolj sredstev in moči, da bi lahko pomagali v grozljivih situacijah v Siriji in Jemnu, radi bi tudi nadaljevali z delom v Afganistanu, ki še zmeraj ni varna država. »Bolj Pandorina skrinjica! Ko odkriješ eno težavo, se že pojavi naslednja … Predvsem bi radi nadaljevali z delom z ženskami, ki so v vojni žrtve na več ravneh in so za preživetje večkrat prisiljene v prostitucijo.«
Pri takšnih tematikah ni preprosto ohranjati distance in dobre volje. »Naučiti se moraš, da daš svoje občutke na stran in da preklopiš na strokovnost. Moja opora je družina, pa sprehodi v gozd, v gore.« In pa seveda vsi uspešni projekti iz preteklosti! »Veliko jih je. Recimo ta, ko smo organizirali zbiranje smuči za ženske v afganistanski provinci Banyan! Z vojsko smo poslali avion s smučkami, kajti pred vojno je bil tam zelo razvit zimski šport. In sedaj vsako leto v provinci Banyan organizirajo smučarsko tekmovanje, le da imajo poleg moškega smučanja tudi žensko. In te ženske smučajo na naših smučkah! To je lepo videti, vsakič pošljejo fotografije – prekrasno! In kako ne bi človek delal še naprej? Kako naj bi odnehal? Ma kje! Ne moreš! Dajmo hitro še kakšno idejo!« se nasmeje Emina Hadžić.
