Čile, socialna »oaza miru« v Latinski Ameriki, kot se je govorilo še do pred kratkim, pretresajo množični protesti, ki so se sprevrgli v nasilne izgrede, požiganje in plenjenje trgovin ter drugih stavb. Doslej so poročali o najmanj enajstih smrtnih žrtvah, nekaj sto ranjenih in okoli 1500 aretiranih demonstrantov. Desničarski predsednik Sebastian Pinera je v petek razglasil izredno stanje in policijsko uro v prestolnici Santiago de Chile in drugih mestih ter prvič po koncu Pinochetove diktature (1973–1990) poslal na ulice vojsko. Gmotna škoda po oceni vlade presega 300 milijonov dolarjev.

Pinera je v nedeljo pred novinarji izjavil: »Smo v vojni proti močnemu in brezobzirnemu sovražniku, ki ničesar in nikogar ne spoštuje in ki je pripravljen brez omejitev uporabiti nasilje, tudi če to pomeni izgubo človeških življenj, z edinim namenom, da naredi čim več škode.« Dejal je, da so protestniki uničili večji del podzemne železnice v Santiagu de Chile, ki jo dnevno uporablja 2,8 milijona potnikov. Poleg tega so zažgali in oropali na desetine supermarketov in trgovskih središč, med drugim upravno stavbo podjetja za dobavo električne energije ENEL. Protestnike je označil za »prave kriminalce«, ni pa omenil socialnih težav, zaradi katerih je do protestov prišlo. Vzporedno potekajo tudi mirnejše demonstracije s transparenti, ki opozarjajo: »Če ni kruha za revne, ne bo miru za bogate.«

Prvi so protestirali srednješolci

Minuli ponedeljek so v čilski prestolnici začeli protestirati najprej srednješolci zaradi dviga cen vozovnice za podzemno železnico, ki je v zadnjem desetletju zrasla s 420 pesov (0,53 evra) na 830 pesov. Dijaki so se organizirali po družbenih omrežjih in pozivali prebivalce k neplačevanju vozovnic, čemur so se mnogi pridružili. Posredovale so posebne enote čilske policije, ki so se nasilno lotile srednješolcev in študentov na podzemnih postajah. Odziv mladih je bil silovit. Brez strahu so začeli minuli četrtek uničevati postaje in vlake ter zažigati avtobuse in druge objekte. V petek so se jim pridružili drugi mladi, za katerimi po dostopnih podatkih ne stoji nobena politična organizacija ali sindikat. V nadaljevanju je prišlo do množičnih spopadov na ulicah in do vandalizma. V nedeljo je pet ljudi umrlo v požaru, ki so ga v tovarni oblačil blizu Santiaga de Chile zanetili plenilci.

Dvig cen vozovnic je bil samo kaplja čez rob zaradi ekonomskih in političnih razmer ter globoke socialne neenakosti, skrite pod krinko domnevne politične stabilnosti, pozitivnih makroekonomskih kazalnikov, ki jih vlada in politiki prikazujejo kot uspeh neoliberalnega režima. Čeprav je Pinera v soboto že preklical podražitve, so se protesti še okrepili in razširili na večji del države. Vlada je odgovorila z uvedbo izrednega stanja in policijske ure (od 19. do 6. ure), nadzor pa zaupala poveljstvu oboroženih sil, ki je na ulice Santiaga de Chile poslalo 10.000 vojakov. A se jih demonstranti niso ustrašili, nasprotno – izzivajo jih z nespoštovanjem policijske ure in provociranjem. V soboto in nedeljo so vojaške patrulje celo streljale na kršitelje ukrepov s pravimi naboji, tudi proti ljudem, ki so na balkonih svojih stanovanj med policijsko uro tolkli z lonci v znamenje protesta proti razmeram v državi. Ko sem v nedeljo o namenu takega vandalskega in nasilnega nastopa govoril po telefonu s prijateljem v Čilu, je odgovoril: »To je edini način, da nam prisluhnejo.«

Opozicija molči

Leva politična opozicija se je ob tem zavila v molk, ker ni v več kot dvajsetih letih storila ničesar, da bi spremenila ekonomski neoliberalni model, ki ga je vsilila vojaška diktatura in ki je izključil široki del družbene strukture ter ustvaril državo z eno največjih stopenj neenakosti na svetu. Idstotek čilskega prebivalstva je lastnik 26,5 odstotka narodnega bogastva, 50 odstotkov gospodinjstev pa ima dostop do 2,1 odstotka državnega bogastva. Vse je v zasebnih rokah, od zdravstva, šolstva, pokojninskih skladov, prometa in avtocest do vodnih virov, posamezniki pa nimajo nikakršnega vpliva. Kapital obvladuje tudi vso politiko.

Predsednik Pinera je minuli četrtek za Financial Times izjavil: »Čile je prava oaza miru sredi razburkanega latinskoameriškega ozračja.« Tri dni kasneje je razglasil, da je v vojni proti delu svojih podložnikov, ki jih ne vodi nihče, niti sindikati, zato tudi nima sogovornika, s katerim bi se lahko pogajal. Razmere so zelo eksplozivne.