»Nič ne bom povedal, sodnik. Vse sem po pravici povedal v preiskavi in tako je tudi bilo,« je sodniku Zvjezdanu Radonjiću dejal poskusa uboja obtoženi 72-letni Slavko Grgič po tem, ko je na zahtevo sodnika vendarle snel kapo in stopil na prostor za priče. In kaj je povedal? Da je tistega usodnega dne, bilo je 30. septembra 2017, nabiral gobe in jih v zameno za malico in vino oddal v neki gostilni. Ko je prišel domov v samski dom v Kamniku, je v sobi videl »cimra« Petra Miličevića, ki si je na njegovem štedilniku skuhal večerjo. Pogrelo ga je, da sostanovalec spet uporablja njegov štedilnik in gleda njegovo televizijo, nekaj v tem smislu mu je tudi zabrusil. Peter mu ni ostal dolžan, s pestjo ga je udaril v obraz in precej lažji Slavko je zgrmel najprej čez posteljo, nato pa v radiator pod oknom. Takrat je iz predala vzel nož za gobarjenje. »Nič nisem zamahnil, samo držal sem ga, pa se je Peter nasadil nanj. Če ne bi imel noža, bi šel jaz, tako je šel pa on,« je v preiskavi povedal Slavko Grgič. Povedal je tudi, da se s Petrom poznata 35 let, šest let pa sta cimra in nikoli da nista kregala. Pije pa da ne – no, morda občasno in tistega dne da tudi ni bil pijan. »Vedel sem, kaj se dogaja.«
No, v resnici je imel v krvi dobre tri promile alkohola, izvedenec pa je ugotovil, da je bil ob dejanju bistveno zmanjšano prišteven, drugi izvedenec pa, da je bil sunek noža pod rebra žrtve kar precej močan in bi bil lahko usoden. Kot tudi vbod v stegno…
Zdaj se ne prepirata več
Grgič se brani s prostosti, še vedno živi v isti sobi istega samskega doma in tam tudi Peter Miličević. Kot stara prijatelja sta sedela na klopi pred sodno dvorano, v njej pa je Miličevič vendarle povedal malce drugačen pogled na dogajanje usodnega dne. »Pijan je bil in takrat je vedno bolj pogumen. Vpil je name in me zmerjal s kletvicami. Grozil mi je, da me bo zaklal. Ja, seveda sem ga udaril. S pestjo sem ga. Prej ga nikoli nisem. Takrat ga sem pa, on pa je potem vzel nož. Jaz sem sedel na postelji, on pa je zamahnil in me zabodel v nogo. Kri mi je tekla, slabo mi je bilo, na tla sem legel,« je po tiho, nerazločno in dokaj zmedeno odgovarjal Miličević in dodal, da zdaj sicer nista več v isti sobi, da pa še vedno oba živita v istem samskem domu in da se kdaj pa kdaj vidita, prepirata pa se ne več.
»Če bi vas hotel, bi vas lahko ubil?« je zanimalo sodnika Radonjića. »Bi. Lahko bi me,« je odgovoril zabodeni nevedoč, da je bila ta izjava za obtoženega pravzaprav razbremenjujoča. Obramba bo zdaj lahko dokazovala, da ga ni želel ubiti in da torej ne gre za poskus uboja. A tožilka Maja Ulčar namerava pri tej opredelitvi kaznivega dejanja vztrajati. Ne glede na to, da zabodeni sam od sebe o skoraj usodni rani pod rebri sploh ni povedal ničesar. Niti da jo je sploh dobil niti kako se je to pripetilo. A bo to na naslednji obravnavi zagotovo razčistil sodni izvedenec.
