Ko jagenjčki obmolknejo

Ekipa je bila zbrana in vodja je dal še zadnje napotke, preden so se napotili proti kraju, ki jih je navdajal z grozo. Zavedali so se svoje vloge in pričakovanj javnosti, zato so se s toliko težjimi koraki odpravili proti ciljni točki. Po nekaj minutah hoje so prispeli do prizorišča. Najprej so se razdelili v skupine, potem pa so začeli kopati. Ni trajalo dolgo, ko so naleteli na prve kosti. Roka, noga, pol trupla ali pa samo osamljena kost. Med njimi so bili moški, ženske in otroci, najmlajši je imel samo pet let in v njegovi hrbtenici so našli naboj. Ko so jeseni 2003 končno zaključili dela, je bilo na seznamu izkopanih iz množične grobnice Črni Vrh v vzhodni Bosni 629 žrtev, med katerimi so bili pobiti prebivalci Zvornika leta 1992 in Srebrenice leta 1995. Gre za eno največjih množičnih grobišč v BiH in je sekundarnega pomena. Ko so namreč po vojni v javnost prišli satelitski posnetki z oznakami polj smrti, so tisti, ki so storili vojne zločine v obdobju 1992–1995, ponovno zagnali stroje in pobite začeli premeščati z obstoječih na druge lokacije. Vzhodna Bosna ima statistično gledano največje število grobišč v BiH, saj so bili v neposredni bližini krajev na drugi strani reke, iz katerih so se v času vojne prek Drine valile tankovske kolone s prostovoljci. Užiški, valjevski in novosadski korpusi tedanje jugoslovanske vojske so pod taktirko Slobodana Miloševića sejali uničenje po mestih in vaseh, kjer se življenje še zdaj, 24 let kasneje, ni normaliziralo in v BiH še vedno pogrešajo 9000 oseb. Celotno politično in vojaško vodstvo takratne Republike Srbske je po vojni, vključno z Miloševićem, končalo v Haagu z obtožbami zaradi vojnih zločinov.