Dolga leta je ministrstvo za infrastrukturo z vsemi njenimi predhodnicami grizlo, prežvekovalo in mlelo to zgodbo, zdaj, po pol stoletja mletja, pa se je ministrica odločila, da bo sama zmlela vse, kar se bo še našlo na poti do cilja. Ja, veliko bo še treba zmleti. Zmleti bo treba lastnike zemljišč in lokalna združenja in zmleti bo treba celo še kakšno ministrstvo. Kako naj se človek ne veseli take zgodbe?
Mletje domorodcev je postalo že skoraj dolgočasno. Veliko bolj zanimivo bo opazovati mletje ministrstev in ministrov in mletje med njimi, ki sta nam ga, sladokuscem, zagotovila znameniti 19. člen ZureP-2 z uzakonjeno prevlado ene javne koristi nad drugo in Magna na Štajerskem, ki je rodila ta simpatični člen zakona o urejanju prostora.
Ministrica Bratuškova, šefica za infrastrukturo, ve, da se južna obvoznica in njena nikoli priznana alternativa na eni strani zabijeta v varovano območje povirij v varstvu ministrstva za okolje in prostor ministra Zajca ter strelišče, kjer pravila igre postavlja minister Erjavec z ministrstva za obrambo, in na drugi v varovano območje naselbinske dediščine (EŠD 13268, vaško jedro Mlino) ter ambient Bleda (EŠD 1323, kulturna krajina), kjer nad avtentičnostjo prostora, poleg ZVKD, bdi, ob pomoči »strategije trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021« tudi ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ministra Počivalška. Za bolj živahno razpravo je v rezervi še »strategija trajnostnega razvoja blejskega turizma 2018–2025«, kjer že v uvodnih določbah beremo, da so »stebri razvoja turizma« doživetje narave, kulture in tradicije…
Zaplet, darilo bogov, ki pišejo piškave zakone, in onih, ki nam pripravljajo razvojne strategije, ne bi mogel biti bolj zanimiv. Vse, kar moramo storiti, je, da počakamo, ali bo minister Zajc nataknil uzde ministru Počivalšku ali pa se bo zgodilo ravno obratno, da bo, tako kot pri Magni, minister Počivalšek zaradi gospodarskih koristi tudi tokrat na varovanem območju v pomoč ministrici za infrastrukturo kot valjar povozil svoj(eg)a ministrsk(eg)a kolega. Kar koli se bo že zgodilo, bo najmanj eden od ministrov potegnil kratko. Seveda obstaja še tretja možnost, po kateri si eden, drugi ali vsi pristojni ministri polomijo zobe na »naši Magni«. Takrat se lahko nadejamo še lepše zgodbe, saj si bo, po sili razmer in v skladu z zgoraj citiranim 19. členom, v lase skočila celotna vlada s premierjem vred. Samo veselimo se lahko t(ak)ega dramaturškega zasuka.
Predpostavimo, da se nas, lokalcev, spopad javnih interesov ne tiče in je vse to v pristojnosti »visoke politike«, ne moremo pa mimo dejstva, da bo ali bi ta bitka interesov, če bo do nje prišlo, in ni razlogov, da ne bi, hudo zagrenila življenje projektantom, ki so obvoznico/razbremenilno cesto že umestili v prostor.
Če se v igro naključij in manipulacij, v ta teater absurda, poleg civilne iniciative vmešamo še občani, raznorodna civilna gibanja, društva za varovanje vsega mogočega, zavodi za to in ono in celo posamezniki s svojimi interesi (in orodja za to so, le vprašanje časa je, kdaj jih bomo uporabili), potem rešitve še lep čas ne bo, zanesljivo pa kasnejša rešitev ne bi mogla biti slabša od te, ki nam jo prodajajo kot edino možno.
Kot v vsaki dobri zgodbi sta tudi tu dve simpatični skupini navijačev, obe sveto prepričani v svoj prav in hkrati obe v skrbeh, da zaslepljenci na drugi strani tega nikoli ne bodo razumeli. Prva se boji, da bo obvoznica padla, druga, da ne bo. Eno je strah, da bomo ostali brez nujne prometne razbremenitve, druge plaši skrb, da se nam obeta, kot pred leti v betinskem klancu, še en masaker v prostoru več. Zdi se, da bi bila za marsikoga še najboljša rešitev, če do rešitve sploh ne pride. Eni bi se rešili dela, drugim bi odleglo zaradi skrbi, ki bi jim jih prinesla napačna odločitev. Očitno bo mir na vasi vse dotlej, dokler bo vsakega malček strah, in šele ko se bomo znebili strahu, se bodo začele prave težave. Preveč smo se navadili nanje. Glavni igralec (občinski svet) pa še zmeraj (pomenljivo) molči.
Emil Brence, Bled