Neskončna brexitska saga, za mnoge kaos, ne neha presenečati. V soboto, ki so jo razglašali za brexitsko supersoboto, naj bi bila znana usoda novega Johnsonovega brexitskega sporazuma, ki ni ravno nov, ampak skoraj leto dni star predelan in po mnenju kritikov zelo poslabšan sporazum Therese May. Pa ni bila.
Brez mrtveca v obcestnem jarku
Boris Johnson je pred kratkim dejal, da raje mrtev obleži v obcestnem jarku, kot da bi zaprosil za odložitev brexita, potem pa v soboto pozno zvečer EU le poslal pismo s prošnjo za odložitev brexita do konca januarja 2020, ki ga sicer (kako otročje!) ni podpisal. Čeprav so on in drugi brexitarji brexit prodajali predvsem kot povrnitev britanskega nadzora nad ekonomijo, mejami, priseljevanjem in vsem drugim, je v drugem, podpisanem pismu, ki ga je poslal predsedniku evropskega sveta Donaldu Tusku, posredno prosil, naj EU prevzame nadzor nad brexitom, ko ga je pozval, naj EU zavrne odložitev. Opozicija ocenjuje, da je s tem, ko ni podpisal prvega pisma, ravnal kot razvajen otrok, pa tudi, da z drugim pismom spodkopava prvega in zato zelo verjetno krši zakon. To bo še ena od Johnsonovih potez, o katere (ne)zakonitosti bo odločalo sodišče. Če v soboto do enajstih zvečer po britanskem času ne bi poslal pisma s prošnjo za odložitev, bi kršil tako imenovani Bennov zakon, za katerega je v začetku septembra glasovala solidna večina poslancev (329 proti 300), da bi preprečila nesporazumni trdi brexit. Zagotovo bi končal na sodišču, morda pa celo v zaporu.
Večina poslancev premierju ne zaupa
Supersobota se je namesto z brexitsko odločitvijo končala s superponižujočim porazom, ki je bil posledica tega, da premierju celo v lastni konservativni stranki nekateri ne zaupajo in ga javno razglašajo za lažnivca. Ne verjamejo mu, da je njegov cilj sporazumni odhod, oziroma so prepričani, da je njegov sporazum past, dejanski cilj pa trdi brexit, bodisi 31. oktobra bodisi ob koncu prehodnega obdobja. Poslanci so najprej glasovali o dopolnilu nekdanjega konservativnega poslanca Oliverja Letwina (Johnson ga je skupaj s še dvajsetimi poslanci, ki so glasovali za Bennov zakon, vrgel iz stranke), katerega cilj je okrepitev Bennovega zakona, saj odobritev premierjevega sporazuma pogojuje s sprejetjem ustrezne zakonodaje, kar šele bi dokončno preprečilo trdi brexit. Letwin in očitno večina poslancev se boji, da bi trdi brexitarji po brezpogojni odobritvi sporazuma zavlačevali s sprejemom ustrezne zakonodaje do 31. oktobra oziroma s sprejemom trgovinskega sporazuma z EU v prehodnem obdobju, tako da bi Britanija EU dejansko zapustila s trdim brexitom.
Rojstvo in epilog brexita kot potegavščina?
Brexit bi se lahko končal, kot se je rodil: s potegavščino. In lažmi. Za dopolnilo, ki je zelo zmanjšalo to nevarnost, ne pa jo povsem odpravilo, je glasovalo 322, proti 306 poslancev. Johnson je zato umaknil glasovanje o sporazumu, kljubovalno pa trdil, da »se ne bo pogajal o odložitvi« brexita in »da ga zakon k temu ne zavezuje«. Pa se je na koncu premislil. Njegovi ministri so se danes razkropili po televizijskih studiih in trdili, da bo Britanija vseeno odšla 31. oktobra, da bo glasovanje o Johnsonovem sporazumu ta teden, da »imajo poslansko večino zanj« in da se je zaradi izglasovanja Letwinovega zakona povečala verjetnost trdega brexita, ker utegne EU zavrniti prošnjo za odložitev. Če bi se to zgodilo, bi se po zaslugi Johnsona, ki je v soboto z umikom glasovanja pokazal, da nima poštenih (sporazumnih!) brexitskih namenov. To, da bi EU zavrnila odložitev brexita, je zelo malo verjetno. Njena odločitev bo po Tuskovih besedah znana »v prihodnjih dneh«.
