Pisalo se je leto 1885. Kirurgi so prvič opravili operacijo vnetega slepiča, na Havaje se je preselil prvi Japonec, Kip svobode so prepeljali v newyorško pristanišče, v Veliki Britaniji so legalizirali poklicni nogomet, v Španiji pa je izbruhnila kolera. Tistega leta se je dogajalo resnično veliko in marsikaj zanimivega, z velikimi črkami pa se je vpisalo tudi v zgodovino avtomobilizma. Izdelali so namreč benz patent-motorwagen, ki velja za prvi serijski avtomobil, poganjal pa ga je motor z notranjim zgorevanjem.
Oče projekta je bil Karl Benz, ki je v njem vizionarsko videl priložnost za zaslužek, za ceno pa je določil 600 tedanjih nemških mark, kar je danes ekvivalentno 3806 evrom. Patent za avto je vložil 29. januarja 1886 na pristojnem uradu v Berlinu, ko so mu ga novembra odobrili, je dobil številko 37.435. Razvoj je financirala njegova žena Bertha. Kmalu za njim sta patent (štirikolesnega) avtomobila vložila tudi Gottlieb Daimler in Wilhelm Maybach, toda Benz je bil prvi.
Z dodatno prestavo za v klanec
Avto je imel le tri kolesa in motor s prostornino 0,954 litra, vgrajen v zadku, njegova moč je bila vsega dve tretjini konja oziroma 500 vatov. Motor je tehtal 100 kilogramov, kar je bilo za tiste čase malo. Benz se je kasneje odločil, da mu poveča moč, motorwagen s proizvodno številko 2 je imel 1,5 konja (1,1 kW), s številko 3 pa že 2 konja (1,5 kW). Njegova maksimalna hitrost je bila 16 km/h, kar je počasneje od človeka, ki teče. Prvo daljšo vožnjo je, da bi dokazala zanesljivost, opravila prav Bertha (prej je Karl avto vozil in testiral zgolj okoli svoje delavnice in še to samo ponoči), na 96 kilometrov dolgo pot od Mannheima do Pforzheima pa je vzela tudi svoja sinova Eugena in Richarda. »Gremo na obisk k babici. Moj mož je tako zelo vesel, da smo končno uresničili zastavljeni cilj,« so bile besede Berthe, ki se je vmes ustavila v Wieslochu, kjer je z ligroinom napolnila posodo za gorivo. Tamkajšnja lekarna tako še danes velja za nekakšno prvo bencinsko postajo na svetu. Takšnih, kot jih poznamo danes, še niso imeli. Ker so se zavore med vožnjo obrabile, je prosila lokalnega čevljarja, ali lahko na zavorne bloke pritrdi usnje, s čimer je na neki način izumila zavorne obloge. Po prihodu na cilj je poslala telegram možu, v katerem je zapisala, da je avto praktičen, prenočila v hiši svoje mame in se tri dni kasneje vrnila domov. Možu pa priporočila, da v avto vgradi dodatno prestavo za vožnjo v klanec. Skupno je prevozila 194 kilometrov. V Nemčiji vsaki dve leti s parado starodobnikov praznujejo njeno zgodovinsko pot.
Konec 19. stoletja je bila glavno prevozno sredstvo kočija, sena za konje je bilo dovolj, goriva za avto seveda ne. Benzen je bil na voljo zgolj v lekarnah, pa še to v majhnih količinah, redko več kot pet litrov, kar je bil velik razlog, da ljudi nakup avta ni preveč zanimal, septembra 1888 pa je Karl Benz Münchenčanom ponudil, da lahko avto tudi sami testirajo. Preobrat v glavah ljudi, da je avto zanimiva prevozna alternativa, se je zgodil z letom 1892, ko je Karl za svojega prvega prodajalca izbral francoskega uvoznika Emila Rogerja, ki je patent-motorwagen predstavil na pariški razstavi. Do konca leta jih je prodal ducat, vsega skupaj pa 25. »Le en človek je vztrajal z menoj v trenutkih, ko smo bili blizu propada. To je bila moja žena. Pogumno mi je pomagala dvigniti jadro v najinem zakonskem čolničku in mi pokazala pravo smer, smer rešitve,« Karl nikoli ni pozabil pomoči svojega žene.
Prehod s konjskih nog na kolesa
Daljša vožnja je zahtevala veliko goriva, in sicer približno 10 litrov na 100 prevoženih kilometrov, posoda za goriva pa je sprejela 4,5 litra. Voznik je avto upravljal prek prednjega kolesa, zavore pa ročno. Za tiste čas je bil velika senzacija in je za večno spremenil človekovo dojemanje mobilnosti. Le največji pionirji tistega časa so lahko dojeli prehod s štirih konjskih nog na tri kolesa. V celoti je bil ročno izdelan in unikaten, uporabili so najboljše usnje, železo in les, zato je kokpit še danes užitek za puriste. Pri Mercedes-Benzu cenijo dediščino, zato so leta 2001 proizvedli majhno serijo replik patent-motorwagna, s katerimi se je seveda mogoče tudi zapeljati, danes pa so na ogled v muzejih in na različnih razstavah. V spomin na 3. julij 1886, ko je nekega nedeljskega popoldneva Karl avto prvič pognal, ob njem pa je tekel sin s steklenico goriva, da ga je bilo dovolj za nemoteno vožnjo, saj posode za gorivo prototip ni imel. Idejo o avtomobilu je tako popolnoma sam uresničil in patentiral, da je bila na voljo kupcem, s svojo inovacijo pa sprožil plaz, ki ga še danes ni mogoče zaustaviti.
