To je 40. člen slovite ustave iz leta 1974, ki vsaj v zdravstvu velja še danes. In Univerzitetni klinični center Ljubljana (UKCL) v bistvu tako tudi deluje še danes. Tako obvezno združevanje je od tedaj pripeljalo do povečanja UKCL tako po številu organizacijskih enot kot po številu zaposlenih.
Zadnje spremembe statuta UKCL leta 2007 niso bistveno spremenile organizacije in delovanja, kar pa je nujno. Namreč, po statutu v skladu z 89. členom UKCL vodi enotno poslovanje ali z drugimi besedami, voden je iz enega centra tako finančno kot upravno, le strokovno so posamezne klinike (7 večjih in v njihovi organizacijski strukturi 68 organizacijskih enot), 10 samostojnih in 6 enot skupnega pomena. V tem konglomeratu vidim enega temeljnih razlogov za težave vodenja in upravljanja UKCL. Samo Kirurška klinika, ki je večja kot celotni UKC Maribor, ter Interna klinika imata trinajst organizacijskih enot. Kako naj bo tak mastodont dobro in ustrezno voden, je pokazala saga o Nacionalnem inštitutu za otroške srčne bolezni, ki naj bi bil celo samostojna ustanova znotraj UKCL. Še pred letom 2007 sta se dve pomembni kliniki (Golnik in Psihiatrična klinika) odločili za izstop iz UKCL in če se prav spominjam, je bil glavni vzrok ravno finančna nesamostojnost. Kako je UKCL centralistično vodena ustanova, kaže dejstvo, da mora vsako novo zaposlitev »požegnati« generalni direktor.
Večja finančna samostojnost večjih klinik bi morda res pomenila večje stroške, bi pa njihova večja neodvisnost pomenila lažje upravljanje, nadzorovanje stroškov, zaposlovanja, strokovnega razvoja, investicij itd. Sicer se v strokovnem svetu in svetu zavoda usklajujejo pomembnejše odločitve, a posamezne enote nimajo skoraj nobene možnosti vpliva in nadzora nad porabo denarja drugih enot. Nekatere enote so sicer vsesplošnega pomena in za delovanje zdravstva pomembne, so pa za samo delovanje UKCL manj pomembne.
Seveda pa zagovarjam večje strokovno sodelovanje in povezovanje med samostojnimi ustanovami. Tu mislim tudi na Onkološki inštitut, ki je na UKCL strokovno zelo navezan, sicer pa je samostojna zdravstvena ustanova in bi moral biti bolj povezan pri obravnavi zlasti nujnih stanj s področja onkologije, ki jih ni mogoče ločiti od najpomembnejših vej zlasti interne medicine in kirurgije. Hkrati pa se stalno pojavljajo centrifugalne sile in vsak bi delal le tisto, kar mu ustreza. V praksi je pogosto tako in prihaja do nepotrebnih sporov tudi na povsem osebni ravni. Lahko bi omenil številne primere, s katerimi se mora ukvarjati medicinsko osebje na urgenci in drugih oddelkih UKCL. Nemalokrat sem moral tako na Internistični prvi pomoči (IPP), ki je bila še nedavno pač edina urgentna služba za obravnavo nekirurških odraslih bolnikov, obravnavati bolnike z znano boleznijo (raznimi vrstami raka, nevrološkimi boleznimi in celo otroke). In na IPP, ki ga vsi potrebujejo in kamor pošiljajo tudi nenujne primere, najraje ne bi delal nihče, odgovornost za vse slabosti in predolge čakalne dobe pa mora reševati samo Interna klinika.
Kot sem že večkrat zapisal, so v zdravstvu potrebne predvsem spremembe miselnosti in temu bi morala slediti zakonodaja. To pa je najtežje. Nimam iluzij, da bi se z drugačno organiziranostjo UKCL nakopičene težave, od predolgih čakalnih dob in drugih aktualnih problemov, rešile kar same od sebe, sem pa prepričan, da bi bilo reševanje problemov lažje in predvsem ne pred očmi javnosti. Ko sem nedavno poslušal zaslišanje nekaterih pomembnih akterjev v našem zdravstvu in še posebej v UKCL v zvezi z otroško kardiologijo in kardiokirurgijo, sem bil kar precej razočaran, ne pa presenečen. Pri povsem subspecialističnem problemu so bili strokovni direktorji, drugi zdravniki, bivši ministri ter mnogi drugi ob težko rešljivih problemih tako različnih stališč, da je nekomu, ki je 42 let delal v UKCL, to težko razumljivo. Medicina se tako hitro razvija, da tako velike institucije, kot je UKCL, ni mogoče voditi iz enega centra. Na zdravstvo se ne moremo spoznati vsi, če pa pravzaprav nihče ne ve, kako rešiti probleme, ki se stalno pojavljajo. Nekaj let prej smo spremljali neprijetna dogajanja na nekih drugih klinikah. Menim, da bi večja samostojnost organizacijskih enot bistveno pripomogla k boljšim rešitvam, ker so problemi tako specifični. Seveda je lažje obvladovati zdravstvo, če se obvladuje cel UKCL, namesto da se je treba pogovarjati in dogovarjati z vsako kliniko posebej.
Ker je zdravstvo tako pomembno, ne bi smelo biti odvisno od vsakokratne politike, a ob takem razmerju sil v družbi je to utopija. V vseh državnih zdravstvenih ustanovah imamo nadzorne svete, ki so sestavljeni tako, da imenuje vlada večino (v UKCL 6 članov od 11). To kaže na popolno etatizacijo zdravstva v duhu zgoraj omenjene ustave.
Če bi bila torej organiziranost UKCL drugačna, se več odmevnih primerov zadnjih let ne bi zgodilo ali pa bi se vsaj reševali tam, kjer so nastali, in bi bili hitreje ter lažje rešljivi. Eni so bolj, drugi manj odmevali v javnosti, vsem pa so skupni slabi medosebni odnosi, ki pa so tudi posledica slabega sodelovanja med posameznimi enotami.
Torej je »conditio sine qua non« za boljše delovanje UKCL večja samostojnost vsaj večjih enot, zaradi česar pa je treba spremeniti zakonodajo oziroma statut.
PRIM. DR. MARJAN FORTUNA