Ločitve v Cerkvi: Kar je človek ločil, niti Bog ne more preprečiti

Ločitev je lahko tudi priložnost

Ločenci so prizadeti, trpeči ljudje in kot taki si še bolj zaslužijo svoje mesto v cerkvenem občestvu, je bilo slišati minulo soboto pri sv. Jožefu v Ljubljani, kjer so pripravili že tretji vseslovenski shod ločenih, odprt tudi za neverujoče. Poimenovali so ga Matere in očetje po ločitvi; v ospredje razprav so postavili stiske otrok po ločitvi. Vsa tri srečanja je pripravila skupnost Srce (Skupnost razvezanih v Cerkvi). Kot je povedal jezuit pater Tomaž Mikuš, ki jo vodi zadnja tri leta, je namen skupnosti zagotoviti ljudem varen prostor, kjer bodo lahko spregovorili o svojih težavah, ne da bi jih kdo pri tem ocenjeval, sodil ali obsodil, in bolečino po ločitvi podelili z ljudmi, ki jo bodo zaradi podobne izkušnje razumeli. Skupnost Srce, ki deluje tudi v Novi Gorici, Kopru, Ajdovščini, na Vrhniki, je nastala pred kakšnimi petnajstimi leti na pobudo posameznic iz Društva katoliških pedagogov, uršulink in jezuitov. Zaživela je s pomočjo patra Christiana Gostečnika, v Ameriki šolanega kliničnega psihologa in družinskega terapevta; tedaj se je pravkar vrnil s študija.

»V skupnosti menimo, da je lahko ločitev tudi priložnost za odkrivanje novih razsežnosti bivanja, iskanja novih izhodišč v življenju in za osebnostno rast. Tudi za novo zvezo. A ne smemo se zaleteti,« opozarja pater Tomaž, »držati se je treba pravila iz programa za samopomoč, ki pravi: 'Okrevaj ali ponavljaj.' Če namreč svojih travm ne predelamo, sami in s pomočjo – in nekatere so trdovratne, izvirajo še iz otroštva – smo obsojeni na njihovo ponavljanje.« Razlogi za ločitev, dodaja, so namreč mnogoplastni, mnogi okolju nevidni. Pride do velikih konfliktov, ki jih ni enostavno rešiti, saj razpade le zakon, ne pa tudi družina, ko so v njej otroci. Tudi zato ločencev ne sme nihče obsojati. Je ločitev greh, ga vprašam. »Ločitev je marsikdaj nujna. Številne ljudi šele grožnja z ločitvijo prepriča, da se gredo zdravit zaradi alkohola ali kakšne druge odvisnosti.«

Skupnost Srce v Sloveniji s svojim pristopom do ločencev orje ledino, priznava pater Tomaž. Odnos do ločitev se v Cerkvi, tako v strukturah kot v cerkvenem občestvu, le počasi spreminja. Tovrstne skupnosti, ki so precej značilne za Ameriko, so v Evropi precej redke. Sam ve le za podobno skupnost v Španiji. V Cerkvi na Irskem sicer izvajajo zelo uspešen program, toda namenjen je vernikom v zakonskih krizah, torej še preden se ločijo. »Učijo in urijo se predvsem v komunikaciji. Ta, če ne deluje, je namreč ključni vir vseh težav,« je prepričan pater Tomaž.

Udeležence sobotnega shoda, kakšnih 50 jih je prišlo iz vse Slovenije, so dopoldne, po maši, nagovorili duhovniki, psihoterapevti in novomeški škof Glavan. Skupaj so ob spremljavi klaviatur in kitare molili, zapeli in na oltar sv. Jožefa simbolično položili listke s prošnjami za pomoč. »Kristjani verjamemo, da ko se ranjeni srečamo in smo popolnoma iskreni drug z drugim, na neki način odpremo vrata Kristusu, ki lahko vstopi in pomaga,« duhovno razsežnost skupin za samopomoč razloži pater Tomaž. Po maši so v skupinah, po metodi aktivnega poslušanja brez komentiranja, predelovali svoje pred- in poločitvene travme. Zdelo se je, da iskreno in brez olepševanj.

Stiske

»Kaj se me je dotaknilo iz tega, kar ste povedali? Ne vem. Veste, mene mora letalo povoziti, da se me kaj dotakne,« je na prošnjo voditeljice ene od skupin, naj pove, kaj se ga je dotaknilo v izpovedih drugih, odgovoril Matevž*, slok možakar v petdesetih, sredi ločitvenega postopka po 28 letih zakona. »Leto in pol sem že trezen in čist, a pred tem sem od 15. leta dalje zlorabljal vse mogoče substance. Vem, da so me starši, čeprav visoko izobraženi, zanemarjali in zlorabljali od rojstva naprej. Name je pazil, kdor je imel pet minut časa. Ko sta se ločevala, sta se prepirala o tem, kdo me bo vzel k sebi, nihče me ni hotel,« svojo bridko zgodbo pripoveduje Matevž. »Jokal bi in vpil, a ne morem, vsi terapevti so mi rekli, da sem si zgradil previsok zid okoli bolečine.« Matevž je bil vse življenje uspešen poslovnež, pa tudi glasbenik. »V zlato sem spremenil vse, česar sem se dotaknil, le ljudi in odnose sem ubijal.«

Heroin si je prvič vbrizgal pri 15 letih. »To je bil najsrečnejši trenutek v mojem življenju,« mi pove ob kavi. Kljub zasvojenosti je končal gimnazijo in študij, potem je uspešno preprodajal drogo – in nato skoraj umrl. Ko se je zbudil iz trimesečne kome, je vedel: ali se bom izvil iz zasvojenosti ali bom umrl. Pri sv. Jožefu se udeležuje programa 12 korakov. »Vztrajam. A žena ne zmore več. Ločila se bova.«

Težke so pravzaprav vse zgodbe, ki si jih udeleženci in udeleženke podelijo v skupini. Nena pripoveduje o tem, kako neskončno težko ji je bilo zapustiti moža. »Vse bi storila zanj, odpuščala sem mu nasilje, alkoholizem, tudi igre na srečo bi mu, a je izrecno zavrnil vsakršno zdravljenje. Končno sem spregledala, da se moram ločiti. Zaradi sebe in zaradi otrok.« Marija samokritično pove, koliko maščevalnosti in srda je bilo v njej, ko se je ločevala. »Vsem sem hotela dokazati, koliko hudega mi je naredil. Kako narobe. Prizadela sem otroke in jih odgnala od sebe. Sin se je vrnil k meni po več letih. Nič ga nisem spraševala, zakaj ga ni bilo, samo objela sem ga.« Upokojeni poštar Zlatko pove, da je bil po ločitvi tako osamljen, bolan in brez vsega, da se je hotel ubiti. »Na srečo so me rešili angeli dobrote. Iz mesa in krvi. Eden mi je pustil hrano, drugi me je objel… Zdaj pišem pesmi in raziskujem zgodovino svojega kraja. Srečen sem. Civilno sem sicer ločen, ampak cerkveno sem pa še poročen. Vsaj formalno nisem sam,« se pošali.

Na dvorišču so se v poznopopoldanskem oktobrskem soncu ob kavi in pecivu blažile rane, nekatere stare deset in več let, a še vedno odprte. In tkale nove vezi. Peter in Branka, upokojenca, sta se spoznala na duhovnih vajah. Poskušata na novo, počasi in previdno. »Za zdaj sva brat in sestra, v stikih sva prek mejlov. Ne hitiva,« povesta. Branka, ki je doma iz odročne hribovske vasi, potihem pove, da moškega v njeni vasi ni tako lahko spustiti v hišo. Lahko bi jo obsojali, ji zagrenili življenje… Zlasti če se zveza ne bi obnesla. Gospod Marko pa je hudomušen in trpek obenem, ko pripoveduje svojo zgodbo. Žena ga je zapustila pred desetimi leti, 60 let je bil star. »Če bi mi kdo pol leta pred tem rekel, da se bom ločil, bi mu rekel, da je padel na glavo. Ampak srečala je nekega guruja, ki ji je razkril, kako mora moški ljubiti žensko. Še vedno boli, še vedno težko razumem,« pravi, čeprav ima zdaj že novo partnerico.

Tudi potrpljenje ima meje

Skupni imenovalec predavateljev v dopoldanskem delu in popoldne na okrogli mizi je bil jasen: ločenci si zaslužijo sočutje in pomoč v svojih stiskah, ne obsojanja in moralne stigme. Tudi škof Glavan je pozdravil premike v odnosu do ločencev. »Vesel sem, da je v župnijah vse manj nekritičnega obsojanja in vse več pripravljenosti pomagati zakoncem, ki so žrtve krutega ravnanja partnerja ali partnerice,« je dejal škof Andrej Glavan. A poudaril je tudi »staro modrost«, da je treba v zakonu potrpeti.

Pater Christian Gostečnik, klinični psiholog in izkušeni družinski terapevt na Frančiškanskem družinskem inštitutu, je do »potrpljenja« bolj zadržan. Vse predobro namreč ve, kaj lahko v zakonu prinese partnerjem in otrokom, če ga partnerja ohranjata za vsako ceno. »Bogvedi, kako bi končali, če mi ne bi pater odprl oči, potem ko je mož zavrnil zdravljenje. Rekel mi je, na Tromostovju boste vsi trije prosjačili, če ga ne zapustite. V zakonu sem namreč vztrajala in vztrajala, čeprav je bil mož odvisen od alkohola in iger na srečo. Takšna ljubezen nikomur ne pomaga,« je pripovedovala ena od udeleženk.

Gostečnik je prisotne navdušil. Gleda nam v dušo, mi je prišepnil nekdo. »Nihče v resnici ne ve, kaj morate prestajati. Kako hudo vam je. Pravzaprav vam je huje kot vdovam in drugim žalujočim. Njim izrečejo sožalje, vam ne. Človek, ki ste ga izgubili, je živ. In ne le da hodi po svetu, pride, pozvoni, vzame otroke in še srečen je z drugo. Njej daje, kar je vam obljubil,« se je bolečin ob ločitvi na svoj način dotikal Gostečnik, ki je prav te dni izdal knjigo Bolečina ločenosti. V njej skozi zgodbe ljudi razgrinja dinamiko konfliktov, njihove globoke psihične vzroke, tudi tiste, ki izvirajo iz odnosa z lastno materjo in očetom. Pater sicer ni le tolažil in spodbujal. Prisotnim je nalival čistega vina. »Vedeti morate, da se poročiš zaradi sebe in ločiš zaradi sebe. Udariš zaradi sebe in piješ zaradi sebe. Sebe moraš spremeniti, ne drugega. In ko se maščuješ partnerju, prizadevaš sebe in otroke.« In čeprav se mnogim zdi, da bo po ločitvi nekoliko bolelo, potem pa bo za vse veliko bolje, to po patrovem vedenju in izkušnjah zelo pogosto ne drži. Mnogi ločenci gredo skozi hudo abstinenčno krizo, otroci jim ne tako redko očitajo, da so sami krivi, da je oče (ali mama) šel. In potem udari še faza samozaničevanja in krivde. V vsem tem najkrajšo potegnejo otroci. »Za otroke,« je prepričan dr. Gostečnik, »ni nove mame in novega očeta. Nanje pristanejo, če vidijo, da so njihovi starši srečni z drugim ali drugo.« Ne verjame niti v sodobno nomadstvo otrok, ki se selijo k enemu in drugemu. »Otroci potrebujejo stabilnost in varnost, sicer je ogrožen njihov razvoj. To dokazujejo tudi vse nevrološke raziskave,« trdi pater, ki ob tem poudarja, da nikogar ne obsoja. Obžaluje pa, da institucije, ki bi lahko pomagale, sodstvo in Cerkev sta med njimi, capljajo za življenjem. »Moja stara mama se ni mogla ločiti, če bi se, bi ostala na cesti, brez vsega. To, da je bil zakon nerazvezljiv, jo je ščitilo. Danes je vse drugače. Ženske niso več ekonomsko odvisne od partnerja, nimamo več toliko otrok kot včasih. Tudi sicer od zakona in zakonca hočemo več. Hočemo, da nas razume, nam je v oporo, da nas ima rad. Vrednotno izpraznjeni ljudje iščejo adrenalin, partnerji postajajo zamenljivo blago, prevara pa vedno rani in boli.« Kot družba, pravi, smo popolnoma nepripravljeni na epidemijo ločitev, ki puščajo za sabo srhljiva pogorišča odnosov.

Ločitev ni greh

»Ne samo odrasli, tudi otroci bi ob ločitvah potrebovali skupine za samopomoč,« je prepričan frančiškan pater Krizostom Komar. Nekega večera, ko je imel 12 let, sta se mama in oče poljubila, ponoči je prišel tovornjak in z mamo smo se odselili. »Vse življenje sem trpel zaradi te ločitve. Sam in s pomočjo terapevtov sem moral predelati svoje zamere in materino čustveno zlorabljanje; partnerja si je namreč po ločitvi poiskala v meni. Ne vem, kako bi zdržal v kloštru brez Boga in brez terapij. No, ko sem bil najstnik, mi tudi Bog ni pomagal, samo jezen sem bil,« je bil iskren pater. Po besedah psihoterapevtke Alenke Lanz, ki je sodelovala na popoldanski okrogli mizi, je zlorabljanje mam kar velik problem. »Težava je v tem, da ločenke svojo čustveno praznino napolnijo s sinovo pozornostjo. Ta mamo idealizira, ker ga je postavila na piedestal, toda v njem rasteta bes in zamera. In potem se čudimo, ko mož ženo vara že med nosečnostjo ali takoj po rojstvu. Od matere ne more zbežati, od žene lahko…«

Paradigma novega odnosa do ločencev se kot vsaka uveljavlja počasi in zatikajoče. »Zlasti po vaseh je še slišati, da mora predvsem ženska potrpeti, zaradi otrok, da si je sama kriva, da jo je mož zapustil, da je soodgovorna, da pije. A če v Cerkvi ne prisluhnemo ljudem, ki trpijo – in ni ločitve, ki ljudi ne bi prizadela – ne izvršujemo božjega naročila,« nove poglede in prakse pojasnjuje tajnik urada za družino pri Slovenski škofovski konferenci, teolog in magister zakonske in družinske terapije mlajšega rodu Luka Mavrič. Ločitev ni greh, jasno poudari.

»Nihče se ne poroči, da bi se ločil. A če se zgodi, da gre zakon narazen, ljudje smo pač tudi nezreli in neodgovorni, mora človek poskrbeti za svoje dostojanstvo. Navsezadnje že prva božja zapoved omenja tudi ljubezen do sebe.« Cerkev zato je in mora biti tudi prostor za tiste, ki se razidejo, poudarja Mavrič, znotraj nje pa je treba nameniti prostor vsem vprašanjem, ki se ob tem odpirajo.

Eno najbolj občutljivih – v soboto jih na shodu niso načenjali – zadeva protislovje med doktrinarno nerazvezljivostjo zakona, spoznanji stroke in povsem drugačno prakso. Če je namreč tudi v Cerkev prodrlo spoznanje, da nima smisla vztrajati v zakonu, ko v njem umrejo čustva in spoštovanje, bi pričakovali, da vernikov ne bo več zavezovala neživljenjska dogma, zaradi katere v drugo poročeni ne smejo pristopati k obhajilu, ki je za verne ljudi zelo pomembno. Simbolizira edinost v Cerkvi in povezanost z Bogom. Nov začetek ima tako za mnoge grenak priokus.

Papež Frančišek, ki sam zase pravi, da je le spokorjeni grešnik, je sicer na sinodi o družini v odnosu do ločencev naredil pomemben korak naprej. Dopustil je, da lahko obhajilo prejmejo tudi verniki, ki so se civilno poročili drugič, čeprav niso pred tem na cerkvenem sodišču dosegli ničnosti prvega zakona. Po cerkvenih pravilih je namreč zakon, ki je tudi pogodba, ne le zakrament, veljaven, če je bil veljavno sklenjen. Če ni bil, se lahko naknadno razglasi za ničen, torej za neobstoječ. Po novem lahko ločenci pristopajo k obhajilu tudi brez razglasitve ničnosti prvega zakona z dovoljenjem lokalnega duhovnika. A teološka kopja se še vedno lomijo. V praksi pravila niso dorečena, zato se ta le počasi spreminja, če se sploh. V Sloveniji po besedah naših sogovornikov nove prakse (še) ni. Tudi odnos do ločencev je marsikje še vedno tak, kot je bil. Obsojajoč. Župnikov, izhajajočih iz cerkvenega učenja, vsaj uradno ne zanimajo psihološka dejstva in spoznanja, kaj šele posledice življenja v neosrečujoči zvezi ali celo takšni, v kateri vladata alkohol in nasilje. Na spletni strani župnije Ljubljana Polje v poglavju »Ločitev – drobni tisk« tako med drugim piše: »Dva, ki prejmeta zakrament svetega zakona, postaneta eno, in kakor ne moremo ločiti glave od trupa, tako tudi kasneje ne moremo ločiti moža in žene. Pri cerkveni poroki ni ločitve.« Župnijska napotila so jasna tudi glede možnosti prejemanja obhajila za znova civilno poročene: »Če sta se ločenca civilno ponovno poročila, sta v položaju, ki objektivno nasprotuje božji postavi. Od tedaj naprej ne moreta pristopati k svetemu obhajilu, in to tako dolgo, dokler traja ta položaj. Iz istega razloga ne moreta izvrševati nekaterih cerkvenih odgovornosti.« Denimo brati berila ali igrati orgel pri maši. Vsaj na papirju je tako. V resnici, pove nekdo na shodu, v eni od cerkva ločenka ni smela več brati božje besede, organist pa je še vedno lahko igral. Drugega pač niso imeli.

Ljudje na poročne zaobljube ne mislijo več

Verniki ob ločitvah zato morda trpijo še bolj kot neverujoči. Ne le da se jim je zrušil svet, kršijo tudi svojo (za)obljubo, ki so jo dali pred Bogom: da bosta skupaj, dokler ju smrt ne loči. Za Luko Mavriča svetost zakona vseeno ni tak problem. »Dobro je, da psihološka spoznanja prodirajo tudi v cerkvene vrste, dobro je, da se ločencev ne izloča več, da se jim ne očita, da so sami krivi za razhod ali da so premalo molili in potrpeli. Toda vseeno mislim, da ljudje ne bi bili zadovoljni, če bi v poročni pogodbi pisalo, da zakon sklepata, dokler mu ne poteče rok trajnosti. Kar zadeva zakramentalnost zakona, ne gre toliko za cerkveno učenje. Gre predvsem za globoko človeško željo. Če se z nekom povežeš v ljubezni in želiš z njim ustvariti družino, upaš, da bo ta odnos preživel vse. Cerkev zato z zakramentom zakona podpira človeka.« Podobno meni tudi pater Tomaž. V slovenščini, pojasnjuje, ne ločimo tako jasno med »separation« (ločitev) in »divorce« (razveza). V Cerkvi je pač tako, da je ločitev možna, razveza, na teološki ravni, pa ne. »Vedeti je treba, da je krščanski zakon, no, tudi vsak drug, osnova za družino, del družine pa so otroci. »Tega odnosa ne moremo nikoli uničiti, razvezati, nadomestiti. Nerazvezljivost zakona izhaja prav iz tega. Težava je v tem, da ljudje na poročne zaobljube ne mislijo več. A te zaobljube so bistvo vsakega odnosa. Zato od parov, ki jih poročim, pričakujem, da se jih bodo naučili na pamet in se vračali k njim.« Ko v patra vrtam z vprašanjem, ali ne bi mehkejša cerkvena pravila do pristopanja k obhajilu in drugi poroki vendarle vernikom olajšala življenje, navsezadnje številni niso ločeni po svoji krivdi, vztraja, da je treba ločiti med grehom in grešnikom. »Če storiš greh, ne pomeni, da si slab človek. Za razpad zakona si morda odgovoren že zato, ker si si izbral napačno osebo.« Po premisleku doda, da je njemu osebno bolj všeč pristop, ki ga imajo v pravoslavni cerkvi. Potem ko se prepričajo, da sta partnerja, ki se želita znova cerkveno poročiti, poravnala vse račune po razpadlem zakonu – da sta dobro poskrbela za otroke, človeško rešila vse spore in uredila sebe in odnose, se lahko znova poročita. »Res pa je, da tudi v pravoslavni cerkvi druga poroka ni tako slovesna kot prva.«

Za patra Gostečnika ni dileme, ali bi smeli ločenci in ponovno poročeni prejemati sveto obhajilo. »Le kdo ga bolj potrebuje kot ti prizadeti in ranjeni ljudje? Če te potem, ko se ti je zrušil svet, vrže ven še institucija, kot je Cerkev, dvojno boli. Papež Frančišek to razume.«