Ali ste prepričani o tem, gospod minister? Se je z razvpito sodbo vrhovnega sodišča zoper katalonske vodje procesa osamosvajanja Španija res izkazala kot demokratična in pravna država, spoštljiva do človekovih pravic? In kaj, če bi bile kazni hujše? Recimo dosmrtni zapor ali obsodba na smrt? Do katere višine kazni je po vašem mnenju zunanji odziv še nedopusten, ker da pomeni vmešavanje v notranje zadeve suverene partnerice v Evropski uniji? Pomniva Venezuelo. Ko ste takrat priznali Guaidoja za začasnega predsednika te države, ni šlo za poseg v njihove notranje zadeve? Ker je »nedemokratična, nepravna in nečlanica EU«? Toda še diktator Maduro si ni upal Guaidoju storiti tega, kar so si vrhovni sodniki dovolili pri katalonskih voditeljih. Zapor, in to ne pogojni, kot svarilo pred ponavljanjem očitanih dejanj, konkreten zapor do 15 let samo za organizacijo referenduma o samostojnosti dežele in za nagovarjanje k temu brez uporabe orožja in drugih prisilnih metod, z besedo miru, dialoga, dogovora in po tistem, ko je prejšnja španska vlada zavrnila možnost, da bi Katalonija pridobila avtonomijo, ki jo uživa Baskija. Neverjetno za državo, ki se razglaša za demokratično in pravno in ji to naš minister tudi priznava. Prav imata Milan Brglez, ko pravi, da bi bilo bolje, da bi Cerar molčal, in Ivo Vajgl, ki se sprašuje, kdo ministru podtika tako zgrešene izjave.
In treba se bo opredeljevati, prej ali slej, kajti problem z obsodbo politikov ni izginil, kot pravi bodoči evropski zunanji minister in trenutno še v. d. šefa španske diplomacije Josep Borrell. Narod Katalonije je po objavljenih sodbah vrhovnega sodišča vstal, za zdaj še dokaj mirno in dostojanstveno. Nasilje izvaja policija, bodisi španska ali katalonska, da bi zajezila in raztreščila proteste, a se iz nasilja utegne izroditi še nasprotno nasilje, morda celo oboroženo, kot je bilo desetletja v baskovskih provincah. Zato tudi poziv Borrella, ki je sam Katalonec, sonarodnjakom k dialogu. Dodaja sicer, da »v okviru ustave«, kar je fraza, ki bi jo lahko opustil, ker prav omenjanje ustave – da ne bi nihče v Madridu niti pomislil, da jo je za srečo ljudi in sobivanje v neki skupnosti mogoče tudi spremeniti – ta dialog onemogoča ali vsaj otežuje. Kakor koli že, dialog o prihodnosti Katalonije je nujen, enako nujna pa je sprememba odnosa španskih oblasti do tega vprašanja. Borrell pripisuje gibanju za osamosvojitev »totalitarni pristop«, ker da zanemarja tiste Katalonce, ki so proti samostojnosti in naj bi jih bilo, sodeč po zadnjih anketah, 48 odstotkov. Za osamosvojitev pa štiri odstotke manj.
Lahko mu verjamemo ali pa tudi ne. V vsakem primeru bi dal nov referendum, seveda bolje organiziran kot prvi, najnatančnejši in najuporabnejši odgovor, ki bi se ga morali tokrat vsi držati, tudi Madrid v primeru prepričljive zmage osamosvojiteljev. No, in morda bi prav pri pripravi in izvedbi ponovljenega referenduma slovenske izkušnje, dragi minister Cerar, prišle še kako prav.
Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper
