Več dreves in manj cest – misel povzema nekatere želje ljubljanskih otrok z včerajšnjega urbanega sprehoda po Šiški, ki je vpeljal dogodek Otroci načrtujejo mesto. Zbranim pred Kinom Šiška sta drugošolka in četrtošolec iz osnovne šole Riharda Jakopiča, ki sta sodelovala na celotni pešpoti do Vodnikove domačije in po Vodnikovi cesti vse do osnovne šole Valentina Vodnika, že na izhodišču predstavila nekaj svojih predlogov, povezanih z urbanim okoljem. Drugošolka bi v tem delu Ljubljane zaprla ceste, četrtošolec pa bi ulične svetilke raje kot v sivi videl v mavričnih barvah. Promet je v mestih za otroke precej problematičen, marsikatere zunanje površine pa so tudi zaparkirane, nekatere točke, povezane z vprašanjem ureditve urbanega okolja, prijaznega do otrok, našteje krajinska arhitekta Urška Kranjc iz društva Pazi!park. Na potrebe otrok je treba misliti in jih upoštevati pri kakršni koli ureditvi v mestu. Če jih zadovoljiš, urbano okolje ustreza tudi vsem drugim prebivalcem in prebivalkam, je še sporočilo društvo Pazi!park.
Javni prostor varen in prijeten za otroke
»Zadnje čase se veliko ukvarjamo z igrišči in športnimi površinami za otroke, pogosto pa se pozablja, da so otroci vsakodnevni uporabniki vsega javnega prostora. Zato je nanje treba misliti tudi ob urejanju cest, ulic, križiščih in trgov. Na te prvine mesta je treba pogledati tudi z otroške perspektive, da bo javni prostor zanje varen, prijeten in zanimiv,« poudarja krajinska arhitektka in predsednica društva Pazi!park Gaja Trbižan.
Že pred leti se je oblikovala civilna iniciativa Uredimo Vodnikovo, ki jo je podprl tudi Inštitut za politike prostora (IPoP). V njej so opozorili na pomanjkljivosti ureditve Vodnikove ceste za pešce in kolesarje ter ob tem predlagali tudi rešitve. Promet je tu precej gost in hiter, prehodov za pešcev je malo, pločnik na odsekih ozek, kolesarska steza ponikne, v podrejenem položaju pa je tudi mestno zelenje. Ob Vodnikovi cesti, v bližini katere sta tudi osnovni šoli Riharda Jakopiča in Valentina Vodnika, ki je za pešce precej neprijetna, pa se tako postavlja tudi vprašanje, ali otroci po njej zato hodijo in kako se ob tem počutijo, je mogoče povzeti besede krajinske arhitektke in urbanistke Maje Simoneti z IPoP. Na Vodnikovi cesti, kjer od pomladi poteka prenova površin v večje in varnejše za kolesarje in pešce, pa je drugošolka opozorila na težavnost njenega prečkanja na prehodih za pešce, saj avtomobili prav pogosto ne ustavijo. Četrtošolec za to ljubljansko cesto poudarja, kako je zaradi prometa glasna.
Zadnja postojanka na urbanem sprehodu Prostori sodelovanja je bila osnovna šola Valentina Vodnika, kjer so se na društvo Pazi!park pred leti obrnili z željo po naravnem osenčenju na njihovem šolskem igrišču, ki je v veliki meri tlakovano in ima sončno, izpostavljeno lego. Nastal je projekt Igrišče senčko išče, ki ga na šoli vodi učiteljica Violeta Potočnik in v katerega so tako pri načrtovanju kot tudi pri izvedbi ozelenitve že od začetka vključeni tudi osnovnošolci in osnovnošolke. V prvi fazi projekta so tako leta 2016 s sodelovanjem med društvom Pazi!park in OŠ Valentina Vodnika ob zunanjem igrišču zasadili drevesa, vse skupaj pa so v naslednjih letih na šoli vzdrževali in še dopolnjevali.
Več dreves in potok za namakanje nog
Ena od osnovnošolk, ki je pomagala pri ozelenitvi zunanjega prostora šole, pravi, da ji drevesa okoli igrišča predstavljajo »novo življenje«. Eden od učencev, ki je prav tako sodeloval pri zasaditvi, pa se spomni, koliko kamnov je bilo v zemlji, ko so kopali luknjo za drevo. Posajeno čuvajo, pravijo, bi bili pa veseli še več dreves. Ena od osnovnošolk bi si namesto prostora z igrali želela travnat hrib, na njem pa veliko drevo, doda še eden od učencev.
Na šolskem igrišču so jim najbolj všeč trava in drevesa, otroci povedo večglasno. Ob tem je bilo mogoče slišati še druge želje o dopolnitvah šolskega igrišča. Ob zelenju bi bil dobrodošel še potok, v katerega bi lahko poleti namakali noge, ali pa kar slap, v katerem bi se kopali. Zadovoljni bi bili tudi z bazenom, škropilniki z vodo in majhnim hribčkom z rovom v sredini, po katerem bi lahko plezali. Želeli pa bi si tudi večjih igral.
