»Nisem kriva,« se je na sodišču v Varaždinu danes izrekla Smiljana Srnec, obtožena, da je leta 2000 umorila svojo sestro, nato pa jo stlačila v zamrzovalnik v kleti družinske hiše v Medžimurju. Golo truplo 23-letne Jasmine Dominić je februarja letos, skoraj dve desetletji po njenem izginotju, tam po naključju odkril zet obtožene. Obdukcija je pokazala, da je umrla zaradi najmanj petih močnih udarcev po sprednjem delu glave, in sicer najverjetneje s kosom lesa. 45-letnico so prijeli še isti dan, ko naj bi zločin neuradno tudi priznala. A ker to ni storila kot glavna osumljenka na edinem objavljenem uradnem zaslišanju, njeno priznanje ne more biti uporabljeno kot dokaz na sodišču.
Družinske skrivnosti in laži
»Jasmino je umorila, ko je ta ležala in se ni upirala. Njeno glavo je zavila v črno plastično vrečko, pokrov skrinje je zalepila s sekundnim lepilom. S pomočjo psihiatra bomo dokazali, da je to oseba, ki je zmožna umora sestre,« je sodišče, ki mu predseduje sodnik Tomislav Brđanović, nagovorila varaždinska tožilka Irma Bagarić.
Po drugi strani obramba vztraja pri nedolžnosti obtožene. »Dokazali bomo, da je ni ubila, da je tudi ni mogla ubiti ter da za to ni imela nikakršnega motiva. Razkrivali bomo družinske skrivnosti in laži, da bi odgovorili na ključna vprašanja – kdaj so žrtev nazadnje videli živo, kdo v družini je lagal in prikrival resnico, kdo vse je takrat živel v tej hiši, kdo je bil nasilen in ali je bila obtožena sploh zmožna sama dvigniti truplo pokojne,« pa je v uvodni besedi dejal zagovornik obtožene. Okrcal je policijo, ki da je nemudoma po aretaciji njegove stranke nehala iskati pravega morilca. Ta naj bi bil, tako je bilo vsaj za razbrati iz njegovih besed, nek drug družinski član. »Ne smete je spoznati za krivo samo zato, ker noče izdati pravega morilca,« je nagovoril sodnika.
Tri priče so danes med opisovanjem odnosov v družini Dominić spregovorile tudi o značajskih potezah obtožene, ki naj bi bila nagnjena k laganju in manipulaciji, z denarjem je bila neodgovorna, tu in tam jih je prosila za posojilo, zelo rada naj bi imela stavnice. Hrvaški mediji so še pred začetkom sojenja pisali o njeni domnevni zasvojenosti z igralništvom, ravno hazard pa je kot enega od možnih motivov nezaslišanega zločina že spomladi v pogovoru za televizijo N1 omenil znani zagrebški psihiater Ante Bagarić. Takrat je pojasnil, da so zasvojenci z igrami na srečo zmožni tudi brutalnih zločinov.
Nevoščljivost, ljubosumje, moški?
Trojica je žrtev videla najkasneje julija 2000, a so prek Smiljane kasneje dobivali informacije, da dekle študira v Zagrebu in se za vikende včasih vrne domov, nekaterim pa je razlagala, da je v Franciji in/ali Nemčiji, kjer da dela. Tožilstvo sicer pravi, da v času od leta 2000 dalje žrtve ni videl nihče razen Smiljane, ki naj bi bila edina v stiku z njo. »A vse to je bila laž,« je prepričana tožilka.
Tožilstvo kot možne motive za umor navaja še nevoščljivost starejše sestre, saj so bili Jasmini tako prijatelji kot starši bolj naklonjeni, poleg tega pa je mladenka študirala v Zagrebu, medtem ko Smiljani ni uspelo niti končati srednje šole. »Ona je imela vse, jaz pa nič. Njej so dali vse, meni pa nič,« naj bi obtožena ljubosumje kazala v neformalnih pogovorih s policisti, potem ko so jo pridržali, so februarja pisali hrvaški mediji. Možno je tudi, da je umor tragična posledica spora zaradi kakega moškega, a doslej tožilstvo za to teorijo ni našlo še nikakršnega dokaza.
Sojenje se nadaljuje v četrtek.
