Za nas gre, drage upokojenke in upokojenci, za nas, ki smo se že pred leti znašli v težki situaciji, zdaj pa se to stanje podaljšuje v neskončnost in v državi ni nikogar, ki bi se posvetil upokojenski problematiki, našim težavam, našemu stanju, ki se počasi pretvarja in potaplja v bedo. Nikogar ni, ki bi hotel videti ali slišati kup naših težav, želja in upravičenih zahtev za nekaj, kar smo si starejši upokojenci s svojim delom nedvomno zaslužili.
Res smo upravičeni in zato zdaj z omenjeno peticijo zahtevamo, da nam na osnovi rezultatov dela aktivne populacije v Sloveniji priznate zahtevano spoštovanje enakosti pred zakonom, da v naši starosti nismo samo za odmet in v breme tej državi, temveč smo vsaj kolikor toliko enakovredni s še aktivnimi, da nam ne bo treba tako večinsko kot v tem času hoditi na Rdeči križ in Karitas in si tam v vrstah priboriti svojega dela vsakodnevnega obroka.
Res je žalostno, da moram v prvi petini drugega tisočletja pisati o teh stvareh, a zaradi naše slepe in gluhe vlade žal ne gre drugače. Prepričan sem, da smo nekateri s svojim prizadevanjem že kar prevečkrat opozorili sedanjo vlado Marjana Šarca na nastalo bedno upokojensko situacijo in podčrtali, da so vse predletne recesijske zavore popustile oziroma jih ni več in da je to treba upoštevati. To sta prejšnja vlada Mira Cerarja in sedanja vlada tudi striktno upoštevali pri vseh, razen pri nas, 620.000, poudarjam, slovenskih, to je vaših upokojencev, kajti samo za nas so še vedno v uporabi za vse druge ukinjeni zujfi.
Toda, dragi upokojenci, res smo malomarni in brezbrižni, da ne rečem povsem neodgovorni do sebe in svojih najbližjih, da smo v vseh teh tednih doslej zbrali, če je to res, komaj 11.000 podpisov za peticijo. Prav ste slišali, 11.000 od domala ene tretjine vseh Slovencev. Ali se zavedate, da je v vsej armadi upokojencev le dva odstotka tistih, ki si želimo in bi si radi izborili boljši vsakdan? Vse to se mi zdi preprosto nerazumljivo, nesprejemljivo, malomarno in brezbrižno, kajti gre za nas same.
Vem, da te svoje kritike ne smem povsem posplošiti, kajti med nami so po vsej Sloveniji domala porazgubljeni osamljeni posamezniki, ki skromno in strpno životarijo in preživijo svoj vsakdan tako, da malo pobrskajo po zemlji okoli hiš in domov, če to še lahko, in si kaj sami pridelajo. Vem, da mnogi med njimi nimajo niti televizije, niti interneta, niti pametnega telefona, kaj šele da bi ga znali uporabljati in z njega razbrati pozive k podpisu peticije. Toda kje ste tu sorodniki, otroci, vnuki, kje ste sosedje, prijatelji, kje ste številna društva upokojencev po Sloveniji, ki tozadevno v vsem tem času niste storili nič, kje je organizirano zbiranje podpisov peticije v društvenih pisarnah, kjer dežurate vsaj dvakrat na teden, kje je obveščanje teh posameznih, že tako ali tako odrinjenih upokojencev?
Prepričan sem, da v društvih upokojencev ni zadosti, da poberete članarino, da vam od tega ostane del za poplačilo vaših aktivnosti, temveč ste se v tej situaciji dolžni množično odzvati na težko upokojensko situacijo in s svojim delom pripomoči k težnjam in prizadevanju za dosego skupnega upeha, to je popravi krivic.
Občutim tudi popolno neaktivnost socialnih služb, ki bi se lahko – da ne rečem, bi se morale – tudi vključiti v angažiranje in aktivno soudeležbo pri gradnji skupnega obrambnega zidu zoper mačehovsko državo oziroma vlado, ki upokojencev noče ne videti, ne slišati in jim ne pomagati.
Upam in verjamem, da je med od nas izvoljenimi delegati v vladi in državnem zboru še kdo, ki ni gluh in slep za nastalo situacijo, in da je celo kakšna izmed parlamentarnih ali neparlamentarnih strank, ki vidi to upokojensko bedo in sramoto. Upokojenski predstavniki poslanske skupine DeSUS in ZDUS Janeza Sušnika, ki bi morali in so bili dolžni dvigniti svoj glas v prid upokojencev, so nas namreč vsi po vrsti pustili na cedilu in nas s tem v celoti prepričali, da so samim sebi namen.
Janez Turk, Dob
