Jan Oblak – 6: Enajsti najdražji nogometaš na svetu (100 milijonov evrov) se vede kot pravi kapetan na igrišču in ob njem. V reprezentančnem dresu ni bilo takšnih presežkov, kakršni so s čudežnimi obrambami v Atleticu, kjer pa ima lažje delo, saj ima pred seboj kakovostnejše obrambne igralce. Trije prejeti goli so bili neubranljivi. Z nekaj obrambami je preprečil višja poraza. Ko so Avstrijci nad njim naredili prekršek, ni bilo soigralca, ki bi ga zaščitil, kar kaže na stanje duha v reprezentanci.
Petar Stojanović – 6: Zaradi njega se je Nejc Skubic odpovedal reprezentanci, njegove napake (avtogol) so pripomogle k odstavitvi Tomaža Kavčiča. Na tekmah oktobra najboljši Slovenec. Obakrat je bil boljši v prvem polčasu, ko je prodiral, preigraval in streljal, manjkali pa so natančni predložki. V drugih polčasih je ugasnil v fazi napada.
Aljaž Struna – 5: Velika pripadnost reprezentanci, saj na tekme prihaja iz ZDA. Neustrašni Pirančan je zabil gol Poljski, oktobra pa izgubil veliko dvobojev.
Miha Mevlja – 5,5: Septembra boljši, čeprav je bil brez ene tekme, potem pa je ujel tekmovalni ritem v Sočiju. Boljši del štoperskega dvojca. V Skopju je ob golu izpadel iz igre in se sprl s Stojanovićem, v Stožicah brez večje napake.
Jure Balkovec – 5: Čeprav je septembra navdušil, je Bojan Jokić še vedno boljša izbira, saj je bil oktobra izgubljen. Ne zna poslati točnega predložka.
Rene Krhin – 6: Še pred letom dni bi ga vsi za vselej odpisali, zdaj je nezamenljiv, čeprav v klubu Nantes ne igra zaradi težav s poškodbami. V Skopju je slovenska igra razpadla po njegovem odhodu z igrišča. V Stožicah je stisnil zobe, a poškodba stegenske mišice je pustila posledice.
Jasmin Kurtić – 5: Najglasneje poje himno, a je potrošil vse kredite v reprezentanci, zato je čas Bijola ali Majerja. Namesto da skuša voditi igro in biti glavni šerif na igrišču, bi moral igrati enostavno. Če bi toliko energije, kot je vloži v prepire z nasprotnikom, mahanje z rokami in jezo ob vsaki odločitvi sodnika, vložil v igro, bi Slovenija imela kakšno točko več.
Roman Bezjak – 5: Borbenost je bila zgledna, a poškodba je pustila posledice. Brutalen prekršek Ulmerja, ki ga je zadel prav v poškodovani del noge nad kolenom, je bil za zapor. V napadu je pokazal premalo.
Josip Iličić – 5,5: Slabo. Tekmeci so prebrali Slovenijo, da je treba za uspeh ustaviti le Joja, ker drugega igralca z dodano vrednostjo (Kampl) ni v ekipi. Soigralci so se zlasti v Skopju poskrili in nanj prelagali odgovornost, zato je preveč skušal narediti sam. Avstrijci mu niso dovolili dihati in postal je nervozen.
Benjamin Verbič – 5: Kekov ljubljenček. Junak septembra, osmoljenec oktobra. Znova bledi Verbič iz lige narodov: veliko besed in malo pravih dejanj na igrišču.
Andraž Šporar – 5: Na obeh tekmah odrezan in osamljen v napadu, ker zvezna vrsta ni poskrbela za pretočnost žoge. Serijsko zabija na Slovaškem, a kakovost lige je preslaba, da bi bil konkurenčen na prvoligaški mednarodni sceni, zato mu ni uspelo v Švici (Basel) in drugi nemški ligi.
Miha Zajc – 5: Od nosilca do rezervista. Nazaduje, odkar se je iz Italije preselil v Turčijo, ker je skupaj s pohlepnim menedžerjem sledil vonju denarja. Obakrat vstopil s klopi, a v igro Slovenije ni prinesel nobenega napredka.
Robert Berić – 5: Vstopal s klopi, a se je redko dotaknil žoge. Gole zabija v francoski ligi, v reprezentanci nima soigralcev, ki bi mu podali žogo.
Denis Popović – 3: V Skopju ni bil kos nalogi, saj je izpadal iz igre in Makedonci so zabili dva gola. V Stožicah je z neumnim rdečim kartonom soigralce pustil na cedilu.
Selektor Matjaž Kek – 5: Če bi takšno neigro pokazala Srečko Katanec in Tomaž Kavčič, bi dobila koncert žvižgov s tribun ter linč v medijih in na spletnih forumih. Ima prednost, da v nasprotju s predhodniki obvlada komunikacijo z javnostjo. Na obeh tekmah enaka začetna enajsterica in enako slabe menjave. Po Skopju ni naredil nič, da bi z Avstrijo poskrbel za spremembo v igri, s katero bi predramil ekipo. Vrhunec zmede, ko je Slovenija potrebovala dva gola, a je Krhina zamenjal s Popovićem.
