Razlog je dovoljeno predvidevanje nepredvidenih odklonov pri uresničevanju projektov. To mojo trditev utemeljujem z opisom odklonov, ki so pravzaprav celo spodbuda skrbnikom in porabnikom javnih finančnih sredstev.

V obdobju intenzivnosti gradnje cestnega omrežja in tudi drugih kapitalnih infrastrukturnih objektov je bilo sprejetih kar nekaj čudnih zahtev, ki so mi poznane. Nabava opreme za delo inženirja, interventni obračuni del ob koncu poslovnega leta ter uvedbi poglavja nepredvidenih del in opustitvi predizmer kot sestavine popisa del. Seveda je vsak od opisanih ukrepov imel svoj vzrok, ki je v danem obdobju imel neki namen. Odločevalci, ki so bili avtorji ukrepov in so omogočili njihovo uresničitev, so najzaslužnejši za večino kolobocij, ki imajo še danes škodljive posledice. Najbolj ponesrečen ukrep, ki je dopusten tudi danes, se nanaša na poglavje nepredvidenih del v katerem koli popisu opisov del. To je ta črna skrinjica, ki v sebi skriva mnogo manjših pandorinih skrinjic. Vsaka od teh pa je težava za določeno področje.

V naši trenutno veljavni regulativi je edino pojem nujnih nepredvidenih del utemeljen in zakonsko opisan. Na področju gradbeništva so dodatna, spremenjena dela ravno tako utemeljena in opisana. Literatura, ki jo večina investitorjev javnih gradenj uporablja kot sestavni del razpisne dokumentacije v postopku javnega naročanja, opisuje nepredvidljive fizične razmere in spremembe s prilagoditvami.

Nepredvidenih del naša regulativa po mojem vedenju nima utemeljenih. Da bo enostavneje razumeti, kaj omogoča ta vrsta del, se mora vsakdo vprašati, kako to, da se tudi pri tehničnih specifikacijah ne dovoli uporabljati poglavja »nepredvideni odkloni«. Seveda domnevam to na način, da bi lahko avtorji svoje strokovne rešitve prikazovali z možnimi nepredvidenimi dogodki. Recimo, da se dogodek porušitve dovoli predvidevati ali da se, povedano poenostavljeno, dovoli predvidevati padec letala. Seveda je jasno, da se taki odkloni absolutno preprečujejo. Zato se postavlja vprašanje, zakaj se nihče noče poglobiti v razlog nastanka aneksov ali dodatkov. Namreč, davkoplačevalci zastrižejo z ušesi, ko se pojavi informacija, da je za neki projekt sklenjen aneks k pogodbi. Pogodbeni znesek nepredvidenih del, ki so že del povečane vrednosti projekta, omogoča plačevanje odstopanj kot posledico neskladij med rešitvami in opisi teh rešitev, ne da bi se sklenil aneks. Tega večina ne ve, čeprav to že pomeni povečanje vrednosti obsega projekta predmeta pogodbe. Šele prekoračitev celotne pogodbene vrednosti in posledično sklenitev aneksa za novi obseg je sporočilo, ki javnosti dviguje pritisk. Pripominjam pa, da uresničitev projekta v obsegu pogodbene vrednosti ne pomeni, da ni bilo odstopanja. Napačno, ta so bila, saj je bil porabljen tudi znesek vrednosti nepredvidenih del, s katerim se je poravnalo nastale finančne obveznosti za tisto, kar ni bilo predvideno.

In tako pridemo do bistva problema. Če bi skrbniki porabe javnih sredstev od vseh porabnikov teh v aktivnostih gradenj, od ministrskih resorjev, lokalnih skupnosti in državnih pravnih subjektov, dosledno zahtevali transparentnost, bi bil prvi ukrep odstranitev nepredvidenega obsega iz vsebine katerega koli javnega razpisa. Vse mora biti predvidljivo, sploh če se pri tem uporablja javna finančna sredstva. Sprejeta legalna praksa predvidevanja nepredvidenega pomeni, da investitor že v startu potrjuje in sprejema možne napake. Sledi sklep, da pristaja na nekaj, kar je lahko pravzaprav zelo nedopustno v smislu potencialnih korupcijskih tveganj. In ravno sprejemljivost takega ravnanja prižiga luč za takojšnje ukrepanje.

Dušan Divjak, Spodnja Slivnica