»Umetnost res osvobaja, z njo lahko povsem odmisliš, da si v zaporu,« pravi Jože Jagarinec. Dvakrat na teden se sme sprehoditi iz zaporne celice v pritličje mariborskih zaporov do ustvarjalne delavnice, ki gleda na Ulico talcev. Tam se za tri šolske ure prepusti likovnemu navdihu. Ta teden je naslikal slona. Ne sivega, kot je v naravi, temveč fantazijskega, večbarvnega, pisanega.
V sredo popoldne je bil Jagarinec dejansko začasno na svobodi, skupaj s kolegi soustvarjalci se je odpeljal v Kulturni center Pekarna, kjer so se udeležili odprtja razstave. »Za nas to ni majhna zadeva,« izpostavi. Čuza art dan so poimenovali to kulturno srečanje, organizatorja sta bila Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor in tukajšnji Mladinski kulturni center.
V terapijo vključili 79 obsojencev
Pred tremi leti so mariborski zapori in Andragoški zavod Maribor uspeli s prijavo projekta delovne terapije zaprtih oseb. Sofinancirata ga Evropska unija in Slovenija. S programom razvoja delovnih kompetenc poskušajo zaprtim osebam olajšati prehod na svobodo, jim izboljšati samopodobo in zmanjšati tveganje, da bi v prihodnosti znova zašli na družbeno nedopustne stranpoti.
V minuli triletki je bilo v delovno terapijo vključenih 79 obsojencev, ki iz raznoterih razlogov ne morejo redno delati v kovinarski delavnici v javnem gospodarskem zavodu zaporov ali na kmetiji v Rogozi.
»Najtežje je pri njih zanetiti ustvarjalno iskrico. Predvsem zato, ker gre za odrasle osebe iz nespodbudnih okolij, ki imajo z učenjem in ustvarjanjem prej negativne kot pozitivne izkušnje,« ugotavlja njihova mentorica, profesorica likovne pedagogike Andreja Kramberger iz Andragoškega zavoda Maribor. V delavnici se obsojenci svobodno odločajo, kaj bodo delali. »In pogosto so tudi sami presenečeni, kaj zmorejo in znajo.«
Po čem se mentorstvo v zaporu razlikuje od dela na »ljudski univerzi«, kjer Krambergerjeva službuje ostale dni? »Ni nekih večjih razlik,« odvrne, »razen tega, da si pri delu bolj omejen, ker nimamo na voljo računalnika niti drugih sodobnejših pripomočkov. Način dela je zato bolj individualen.«
Z likovnim ustvarjanjem se Jagarinec ni ukvarjal od otroških let. A hkrati prostodušno priznava, da se je za zapahi znašel prav zato, ker je na nedovoljen način izražal svoj »umetniški dar«. »Mislil sem, da lahko kar sam prilepim svojo sliko v vozniško dovoljenje,« se nasmehne. »In normalno je, da sem bil zaradi te neumnosti kaznovan. V bistvu sem jo še dobro odnesel, lahko bi dobil še več.«
Prijetno je biti zunaj, pa čeprav zgolj za en večer. »Človek teži k svobodi. Tudi če bi bil zapor urejen kot hotel, ti v njem manjka nekaj bistvenega. Ko ga bom februarja prihodnje leto zapustil, bom imel občutek, da sem si svobodo dejansko zaslužil. Ta bo nagrada za moj trud.« Jagarinec slona v sredo ni mogel obesiti na steno. Slika se še ni posušila.
»Poznam naše obsojence, in vedno znova sem presenečen, kako zmorejo razvijati svoje talente,« pravi Robert Šilc, direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, ki je uredil, da so se zaprti ustvarjalci smeli udeležiti otvoritve razstave in druženja, ki mu je sledil še koncert ljubljanske skupine Buržuazija. »Pomen zaporne kazni ni zgolj kaznovalen,« je na dogodku izpostavil Šilc, »temveč mora omogočiti tudi vračanje ljudi v družbo, jih spomniti na njihove talente. Da se ne vrnejo spet k nam.«
Direktor bi redno zaposlil terapevta
Ustvarjalno delavnico je v mariborskih zaporih nekoč uredil eden izmed zagnanih uslužbencev zavoda. S pomočjo evropskih sredstev so prostore pred tremi leti preuredili, v njih je nato potekala redna delovna terapija. Z iztekom projekta je nadaljnje organizirano ustvarjanje negotovo. Šilc si želi, da bi redno zaposlili delovnega terapevta, kot vzor si je postavil zapor na Dobu in popravni dom v Radečah, kjer so tovrstne delavnice najbolje razvite. »Seveda pa nas pri tem omejujejo kadrovske zmožnosti,« pravi direktor.
»Obiskovati ustvarjalno delavnico je bilo prijetno zato, da se nekaj dogaja, da nisi zmeraj v isti luknji,« je svojo izkušnjo ubesedil Tomaž Kos. »Tako imam vsaj možnost, da se dvakrat na teden sprehodim po stopnicah. Sicer pa sem prepričan, da likovno ustvarjanje ni moja močna spretnost. Sem bolj kuhar kot slikar. Raje bi ostal v kuhinji.«
